Pripravil: Žiga Jerman
Etnokoreologija je podveda etnologije, ki se ukvarja s proučevanjem plesa. V preteklosti se je etnokoreologija na Slovenskem usmerjala predvsem v proučevanje plesov kmetov in delavcev, ki so sestavljali večino prebivalstva. Za poimenovanje teh plesov se je uveljavil izraz ljudski plesi. Takšno poimenovanje je lahko nekoliko zavajajoče, saj označuje predvsem plese nižjega sloja, poudarja njihovo starost, anonimno avtorstvo itd. Plesov drugih družbenih slojev pa z izrazom “ljudski ples” ne poimenujemo. Prav tako se z uporabo tega izraza ne upošteva pomena šole, plesnih mojstrov in plesnih učiteljev, ki so imeli ključno vlogo pri razvoju ljudskih plesov. Izraz »ljudski ples« pogosto napačno poudarja tudi starost nekega plesa, zato se danes v strokovni literaturi uporablja izraz plesna kultura ali kultura plesa in njegove izpeljanke (npr. plesna kultura kmečkega prebivalstva, plesna kultura Dolenjske, plesna kultura 19. stoletja …).[1]
Dandanes so t. i. ljudski plesi le del plesov, ki so se v preteklosti plesali na Slovenskem. Predstavo o tem, kakšni naj bi bili, je ustvarjal tudi proces folklorizacije. Gre za proces zavestnega odrskega ustvarjanja, ki vsebuje bolj ali manj spremenjene oblike plesa iz preteklosti, najpogosteje v izvedbi folklornih skupin.
Prve doslej znane omembe plesa na etničnem prostoru Slovencev segajo v srednji vek. Med letoma 1289 in 1299 je nemški pesnik Seifried Helbling omenil ples ob dudah na Kranjskem v pesnitvi Mladi Lucidarius. Patriarh Bertrand je prepovedal mrtvaške plese in žalne igre na sinodi v Ogleju (1338–1339). Ples in glasbo je med letoma 1485 in 1487 opisal na svojih potovanjih po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem tudi tajnik oglejskega patriarha Paolo Santonino. Podatke o plesu lahko zberemo tudi iz pravnih dokumentov: urbarjev (od začetka 16. stol. naprej), policijskih redov (od 16. stol. naprej), plesnih uredb in plesnih redov (18. in 19. stol.). Eden od virov plesne kulture na slovenskem etničnem ozemlju je Slava vojvodine Kranjske, v kateri Janez Vajkard Valvasor opiše plese na Gorenjskem. Za 18. in 19. stoletje pa so pomemben vir informacij tudi različni potopisi, ki so bili kot poročila s potovanj, v katerih se občasno omenja tudi ples, v tistem času zelo priljubljeni.[2]
Skozi čas se število virov o plesu povečuje. Predvsem v 19. stoletju in kasneje lahko informacije o plesu dobimo tudi iz časopisnih člankov. Poleg različnih vabil, oglasov in poročil o plesnih dogodkih so bile v tem obdobju v časopisih objavljene tudi prve raziskave in poročila, ki so jih opravili in napisali ljubiteljski raziskovalci raznih šeg in navad, ki so opisovali tudi ples.
Sistematično zbiranje in urejanje se je začelo leta 1934 z nastankom Folklornega inštituta, ki je predhodnik današnjega Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Sprva je v njem deloval le France Marolt, po koncu druge svetovne vojne pa je dobil sodelavce. To so bili Marija Šuštar, Tončka Marolt, Mirko Ramovš in drugi.
[1] Katarina Šrimpf Vendramin (ur.), 2017: Priročnik za folklorno dejavnost. Ljubljana: Študijski center JSKD, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, str. 11.
[2] Šrimpf Vendramin (ur.) 2017: 13.
France Marolt
France Marolt se je rodil 21. junija 1891 v Brdu pri Lukovici, umrl je 7. aprila 1951 v Ljubljani. Živel je v glasbeno nadarjeni družini. Po prvi svetovni vojni in neuspelem študiju v prvi polovici dvajsetih let 20. stoletja se je popolnoma posvetil glasbi, zborovstvu, kasneje tudi folklorni dejavnosti. Marolt je največji uspeh dosegel z Akademskim pevskim zborom (današnji APZ Tone Tomšič), saj je uvedel nov način dela, zato je APZ postal najboljši slovenski zbor tistega časa. Slovenska kulturna zgodovina, še posebej pa glasba in pesem, je bila zanj nekaj najvišjega: »Slovenska narodna pesem! V tebi so naše prvine za pastirja kot za Prešerna.«[1] V dijaških letih, ki jih je Marolt preživel v revščini, je našel na podeželju preproste ljudi in njihovo kulturo ter jim namenil svoje ustvarjalne in raziskovalne potenciale. Ko je Marolt spoznal Stanka Vurnika, je bila to zanj velika prelomnica, saj mu je Vurnik pomagal ustanoviti APZ. Ob zbiranju slovenskih ljudskih pesmi, kar je bila njuna prva akcija, pa je Marolt spoznal, kako se sistematično zbira gradivo.[2] Nadaljnje zbiranje in proučevanje gradiv, sistematizacija, specializacija in centralizacija folklore na Slovenskem se je zgodilo leta 1934, ko je bil ustanovljen Folklorni inštitut. Začetki so bili skromni, vendar se je postopoma razvijal in v povojni Jugoslaviji postal zgled drugim inštitutom na Balkanu. Marolt je opravljal raziskave tako pred letom 1934 kot tudi po ustanovitvi Folklornega inštituta, a je treba poudariti, da je naredil številne napake, od prikrivanja do preoblikovanja in celo potvarjanja gradiva, kar je bilo odkrito šele po njegovi smrti.
Delo Franceta Marolta sta močno zaznamovali obe svetovni vojni. V prvi svetovni vojni bi skoraj umrl. Ena od zanimivejših anekdot pravi, da je bil na fronti močno ranjen, zato so ga kar trije zdravniki razglasili za mrtvega. Ker je v času njegove »smrti« ofenziva še trajala, ga niso mogli takoj pokopati. Medtem se je Marolt prebudil in kasneje večkrat pripovedoval, kako bi ga skoraj živega pokopali.[3]
France Marolt se je do druge svetovne vojne ukvarjal predvsem z zborovskim petjem, ljudsko glasbo ter zbiranjem šeg in navad, in sicer pretežno z območja Koroške in Bele krajine. Leta 1935 oz. 1936 je v strokovnih krogih objavil takrat precej pomembni razpravi: Slovenske narodoslovne študije: Tri obredja iz Zilje (prvi del) in Slovenske narodoslovne študije: Tri obredja iz Bele krajine (drugi del). V obeh razpravah se posveča tudi plesu.
Leta 1948 je ustanovil predhodnico Akademske folklorne skupine France Marolt, ki so jo sestavljali predvsem študenti Univerze v Ljubljani. Prve koreografije, ki so jih plesalci pri skupini odrsko uprizorili, so bili plesi iz Ziljske doline in Bele krajine.[4] Sicer je Marolt samo idejno vodil skupino, medtem ko sta vaje vodili njegova žena Tončka Marolt in njena sestra Marija Šuštar. Maroltova želja je bila tudi vzpostaviti program za sistematično poučevanje in raziskovanje plesa na takratni univerzi, saj je tako želel doseči, da bi Akademska folklorna skupina postala profesionalna. Njegovi načrti se nikoli niso uresničili.
France Marolt je živel dinamično življenje, v katerem ga je vodila njegova strast do ljudske kulture, ki jo je raziskoval in jo (po)ustvarjal. S svojim delom je doživel mednarodno slavo že pred smrtjo.
Tončka Marolt
Antonija – (Tončka) Marolt se je rodila 10. januarja 1894 v Okrogu pri Špitaliču, umrla je 7. maja 1988 v Ljubljani. Po končanem učiteljišču leta 1913 je začela poučevati, hkrati pa je obiskovala glasbeni konservatorij v Ljubljani. Nastopala je v ljubljanski Operi (1918–1921) in do leta 1924 v mariborskem gledališču. Med bivanjem na Dunaju se je dodatno pevsko izpopolnjevala. Z bodočim možem Francetom Maroltom ju je seznanila skupna prijateljica. Poročila sta se leta 1935, za takratne razmere v razmeroma poznih letih (on pri 44, ona pri 41 letih), nato se je Tončka Marolt po zgledu moža usmerila v raziskovanje predvsem plesne in glasbene kulture na Slovenskem ter tudi sama začela delati na takratnem Folklornem inštitutu. S svojim terenskim delom je naredila kar 2000 terenskih zapisov. Za potrebe raziskovalnega dela je razvila tudi svoj način zapisovanja plesa. Takrat je šlo za prvo izvirno slovensko plesno pisavo, t. i. plesopis, ki se v širši rabi nikoli ni uveljavila. Kmalu po vojni se je začela tudi na Slovenskem uveljavljati mednarodna standardizirana plesna notacija, imenovana labanotacija oz. kinetografija.
Od leta 1948 je bila vodja glasbe pri Akademski folklorni skupini, ki se je po smrti Franceta Marolta poimenovala po njem. Pri Akademski folklorni skupini France Marolt (v nadaljevanju AFS France Marolt) je vzgojila generacijo tamburašev in do leta 1974 opravljala delo glasbene korepetitorke. Prav tako je delovala v Folklorni skupini Tine Rožanc ter v folklornih skupinah v Gorjah, na Bledu in drugod. Skoraj vse življenje je Tončka Marolt delala na področju folklorne dejavnosti: vodila vaje, hodila na turneje, pripravljala glasbene priredbe in za različne folklorne skupine delala nove koreografije.
Marija Šuštar
Marija Šuštar je bila mlajša sestra Tončke Marolt. Rodila se je leta 1904 v Špitaliču pri Kamniku, umrla je leta 1988 v Ljubljani. Izšolala se je za učiteljico, prvo službo je dobila v Lovrencu na Dravskem polju. Že med drugo svetovno vojno je delala na Folklornem inštitutu. Po koncu vojne se je zaposlila kot vodja oddelka za raziskavo ljudskih plesov. Izdala je več zbirk plesov: Slovenski ljudski plesi Primorske, Slovenski ljudski plesi Prekmurja in Slovenski ljudski plesi Koroške. Bila je tudi plesna vodja Akademske folklorne skupine France Marolt, za katero je postavila več koreografij. Delala je tudi z drugimi folklornimi skupinami po Sloveniji.[6]
Mirko Ramovš
Mirko Ramovš se je rodil 5. oktobra 1935 na Ježici, po končani gimnaziji je leta 1960 diplomiral na Filozofski fakulteti na oddelku za slavistiko. V času študija se je pridružil Akademski folklorni skupini France Marolt. Sprva je bil plesalec, nato pomočnik Marije Šuštar, nato pa je leta 1965 prevzel mesto umetniškega vodje, ki ga je obdržal do leta 2010. S skupino France Marolt je tudi najbolj povezan, saj je za njo pripravil kar 37 postavitev, skupno s preostalimi skupinami je avtor 85 postavitev.[8] France Marolt je postavil temelje slovenske etnokoreologije, ki sta jim sledili sestri Tončka Marolt in Marija Šuštar, Ramovš pa je vedo razvijal. Ker je pisal samo v slovenščini, so bili tuji strokovnjaki prikrajšani za njegove izsledke. Ramovš se je posvečal predvsem strukturi plesa in njegovi tipologiji, manj pa se je pri raziskovanju plesne kulture osredotočal na antropološke raziskovalne pristope.
Po upokojitvi Marije Šuštar je leta 1966 na Glasbenonarodopisnem inštitutu zasedel njeno mesto na oddelku za ljudske plese. Čeprav se je leta 2003 upokojil, je z inštitutom ostajal v stiku. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je bil najdejavnejši na področju raziskovanja ljudskih plesov, kar se kaže tudi v arhivu inštituta, saj je večina zapisov njegovih. Na terenu zbrano in rekonstruirano gradivo je redno objavljal. Tako je nastala zbirka Polka je ukazana: plesno izročilo na Slovenskem, v kateri je zajel vse etnično področje Slovencev.[9] Prav tako se je zavedal moči radija in televizije, saj je pogosto pomagal pripraviti oddaje, vodil je folklorne seminarje in izobraževanja ter sodeloval s številnimi folklornimi skupinami doma in v tujini. Za svoje umetniško in raziskovalno delo je prejel več nagrad, med drugimi častni znak svobode Republike Slovenije in zlato plaketo JSKD za življenjsko delo.
Rebeka Kunej
Rebeka Kunej je znanstvena sodelavka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ter docentka za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s plesom, etnokoreologijo in folklornimi skupinami. Po diplomi leta 2001 se je zaposlila v Glasbenonarodopisnem inštitutu, na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, leta 2004 je postala magistrica znanosti, leta 2007 pa doktorica znanosti. Kot raziskovalka je na GNI zamenjala Mirka Ramovša in nadaljuje njegovo delo. Je soustanoviteljica društva Folk Slovenija in aktivna članica mednarodnih strokovnih komisij in uredniških odborov.
V raziskovalnem delu se je posvečala proučevanju štajeriša in leta 2012 izdala monografijo Štajeriš: podoba in kontekst slovenskega ljudskega plesa. Kasneje je obravnavala vprašanje folklorizma in pomen folklornih skupin v kontekstu razvoja plesne kulture na Slovenskem. Z možem Dragom Kunejem sta raziskovala tudi zgodnejše izdaje gramofonskih plošč in s tem povezano glasbo.
Tomaž Simetinger
Tomaž Simetinger je eden najbolj priznanih in uspešnih koreografov slovenskih folklornih skupin. Je plesni pedagog, ki se ukvarja z etnološkim in kulturnoantropološkim proučevanjem plesne kulture v širšem slovenskem in vzhodnoalpskem prostoru. V doktorski disertaciji se je ukvarjal s historično antropološko analizo plesne kulture na Koroškem.
Prvič se je folklorni skupini priključil v domači Črni na Koroškem, kasneje je postal član Akademske folklorne skupine France Marolt ter bil med letoma 2010 in 2016 njen umetniški vodja. V tem času je razvil novo vizijo folklorne dejavnosti na Slovenskem. Z Javnim skladom Republike Slovenije je implementiral nove smernice delovanja dejavnosti, s katerimi se je odmaknil od starejših konceptov razumevanja plesa in nesnovne dediščine. Ob novih teoretičnih etnoloških spoznanjih in izsledkih terenskih raziskav je folklorno dejavnost dosledno razumel kot uprizoritveno dejavnost in se s tem oddaljil od razumevanja skupin, ki naj bi s svojo plesno produkcijo igrale vlogo muzeja oz. gledališča zgodovine. Pri tem je zagovarjal stališče vrednotenja programov folklornih skupin izključno po načelih kakovosti.
Simetinger sodeluje z več skupinami tako doma kot v zamejstvu in tujini. Je koreograf z največjim opusom koreografij za plesne in folklorne skupine, saj jih šteje več kot sto. K temu je treba prišteti tudi avtorstvo več samostojnih celovečernih plesnih predstav. Bil je tudi pobudnik in vodja projekta Plesni inkubator, pri katerem se je izobraževalo mlade koreografe. Danes predava novim strokovnim spremljevalcem pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti. O plesni kulturi predava na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in kot gostujoči predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Tomaž Simetinger je bil pobudnik in glavni avtor prvega priročnika, ki sistemsko podaja znanje za vodje folklornih skupin, plesne pedagoge in koreografe, tj. Priročnik za folklorno dejavnost. Poleg tega je izdal še več drugih obsežnejših monografij: Plesna kultura na Koroškem: Mežiška dolina, Plesna kulturna na Koroškem: Podjuna, Rož, Ziljska dolina in Kanalska dolina. Proučeval je starejše modele plesne kulture v Evropi in izdal monografijo Zvezdne poti in plesne sledi: od Platona do romarskega vrtca. Posvečal se je tudi proučevanju mask in objavil celostno študijo Ponikovske mačkare.
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, prejel je zlati znak Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Plesni vodje in koreografi
Vasja Samec
Vasja Samec je koreograf, ki se ga najbolj povezuje z Akademsko folklorno skupino Študent, katere umetniški vodja je bil kar 40 let. Poleg delovanja pri omenjeni skupini je sodeloval s številnimi folklornimi skupinami tako na Slovenskem kot v tujini. V svojem koreografskem opusu je razvil svojstven slog in plesno govorico, ki jo razumemo kot igrivo in izpovedno. Danes so njegove koreografije AFS Študent pri občinstvu še posebej priljubljene. Med njimi so: Güri Benko, Rabolj in Vesnik, Zima v Ratečah in druge.
Svojo plesno pedagoško in koreografsko pot je začel leta 1972, ko je opravil začetni seminar za vodje folklornih skupin, potem pa je svoje znanje nadgrajeval na izobraževanjih in seminarjih. Tudi sam je bil večkrat v vlogi plesnega učitelja.
Vrsto let je z umetniškimi usmerjanji temeljno zaznamoval tudi Festival Lent. Tudi z njegovo pomočjo se je ta folklorni festival močno povezal z mednarodnim plesnim področjem. Za življenjsko delo je prejel zlato plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Iko Otrin
Iko Otrin se je rodil 25. januarja 1931 v Zemunu (Srbija), umrl je 28. julija 2011 v Ljubljani. Poleg srednje šole je obiskoval še baletno šolo in pri 19. letih postal član baletnega ansambla SNG Maribor. Po štirih letih nastopanja je postal plesni pedagog in začel poučevati na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana.
Otrin je z Marijo Makarovič raziskoval plesno kulturo in v delu Narodopisna podoba Mengša in okolice leta 1958 objavil gradivo o plesni kulturi na območju, omenjenem v naslovu. Čeprav se je Otrin v veliki meri posvečal pisanju in delu na področju baleta, je izdal tudi nekaj prispevkov na temo folklorne dejavnosti in plesne kulture na Slovenskem. Omenimo lahko njegov priročnik za razvijanje plesnosti: La la bum: plesna abeceda za začetnike. Nekajkrat je predaval tudi na kongresih folkloristov Jugoslavije.[12]
Kot koreograf je delal predvsem z Akademsko folklorno skupino Študent in Otroško folklorno skupino Krog iz Maribora. Imel je specifičen slog koreografiranja, ki v določenih časovnih obdobjih med drugimi slovenskimi koreografi ni bil vedno sprejet. Danes veljajo njegove koreografije za bolj priljubljene in tehnično razmeroma zahtevne.
Nežka Lubej
Nežka Lubej se je rodila 18. januarja 1944 v Zabovci. Od otroštva naprej je bila obkrožena s folklorno dejavnostjo. Sprva je bila plesalka, po končanem učiteljišču je postala nositeljica folklornega krožka oz. folklorne skupine na osnovni šoli. Najdlje se je ukvarjala z otroško folklorno skupino na OŠ Prežihovega Voranca Maribor, vodila jo je več kot 20 let.
S svojim delom je Nežka Lubej pomembno vplivala na razvoj folklorne dejavnosti za otroke, saj je v otroško koreografijo začela vključevati otroške igre, izštevanke, zbadljivke itd. ter se tako močno približala načelom plesnega gledališča za otroke. Njen pristop je bil otroka čim bolj seznaniti s plesom, ritmom, njegovim telesom in doživetostjo izvedbe. S takšnimi načeli delovanja je pristopala k poučevanju vodij otroških folklornih skupin, vodenju seminarjev in plesnih taborov.
Lubej je bila zelo aktivna na področju folklorne dejavnosti, najbolj jo odlikuje njeno delovanje z otroškimi skupinami. Poleg več različnih prispevkov, ki jih je napisala s področja folklorne dejavnosti in objavila v glasilu Folklornik, je treba posebej omeniti njen priročnik za otroške folklorne skupine Pikapolonica, hvala za zlato kolo.[14] Z Nino Novak in Mojco Kmetec pa je leta 2021 izdala še Priročnik za otroško ljudsko izročilo v šoli: Sija Bija, kam pa gre?.
Saša Meglič
Saša Meglič je predsednica in umetniška vodja Mladinske folklorne skupine Karavanke iz Tržiča. Od leta 2002 vodi tudi Otroško folklorno skupino Karavanke, ki jo je v zadnjih letih pripeljala na zavidljivo raven. V letih 2016–2018 je bila na državnem tekmovanju otroških folklornih skupin nagrajena z najvišjim priznanjem, tj. s priznanje s pohvalo za najboljši program v celoti. Njena otroška folklorna skupina je prva, ki ji je uspelo prejeti takšno priznanje.
Saša Meglič je predavateljica na seminarjih in izobraževanjih. Pri svojem pedagoškem delu se je posvečala predvsem metodiki poučevanja plesa in v soavtorstvu z Bojanom Knificem izdala knjigo Metodično učenje valčka in polke: plesno izročilo na Slovenskem (2017). Knjižica z zgoščenko vsebuje napotke, kako se postopoma naučiti določene zvrsti plesa in utrditi plesne prvine.[16] Ves čas se ukvarja tudi z aktivnostmi, kako približati ljudsko izročilo čim več ljudem. Tako je pod njenim vodstvom nastala družabna igra Etno skrinca, ki na zabaven način izobražuje o kulturni dediščini.
Mirjam Štrukelj
Vzgojiteljica predšolskih otrok Mirjam Štrukelj se je rodila v Postojni leta 1959. Njena poklicna pot jo tesno povezuje z otroki. Z njimi je posebej povezana tudi zaradi različnih oblik ljudskega izročila, saj ga z najmlajšimi poustvarja na različne načine. Vodi Otroško folklorno skupino Kamenčki in Otroško folklorno skupino Mularija z Borjača. Sama je plesalka sežanske folklorne skupine.[17] Poleg pedagoškega dela se je posvečala tudi različnim objavam plesnega izročila in slovstvene folklore. Tako je nastalo njeno avtorsko delo Kamenčki: pesmice, igrice in pravce s Krasa, z Brkinov in Vipavskega, ki je posvečeno predvsem poustvarjalcem t. i. otroškega ljudskega izročila Primorske.
Neva in Mile Trampuš
Neva Trampuš je rojena leta 1942 v Merčah pri Sežani. Vrsto let je bila članica Akademske folklorne skupine France Marolt, v kateri je spoznala tudi kasnejšega moža Mileta Trampuša (1940–2012).
Neva Trampuš je bila vse življenje tudi poklicno močno povezana s kulturo, pri tem pa je bila posebej dejavna na področju folklorne dejavnosti. V Velenju sta skupaj z možem leta 1971 ustanovila Šaleško folklorno skupino Koleda. Kasneje je delovala tudi v Folklorni skupini SOK (Skupina osivelih kolednikov). Neva Trampuš je avtorica vrste koreografij, za katere je glasbo priredil Mile Trampuš. Danes deluje tudi na področju folklorne dejavnosti manjšinskih etničnih skupnosti, saj je dejavna v Kulturnem društvu Medžimurje Velenje.
Vrsto let je opravljala vlogo strokovne spremljevalke na področju folklorne dejavnosti odraslih folklornih skupin in skupin manjšinskih etničnih skupnosti.[18] Večkrat je delovala tudi kot plesna pedagoginja na seminarjih, taborih in izobraževanjih. Za svoje delo je leta 2013 prejela red za zasluge Republike Slovenije.
Branka Moškon
Branka Moškon je rojena leta 1948 v Črnomlju. S folklorno dejavnostjo je bila obkrožena od otroštva, saj je že takrat sodelovala v metliški folklorni skupini in tamburaškem orkestru. Med študijem je bila članica Akademske folklorne skupine France Marolt. Leta 1975 je bila pobudnica za ustanovitev današnje Folklorne skupine Kres in od takrat je njena strokovna vodja. Deluje tudi pri drugih dolenjskih skupinah in na folklornih seminarjih.[19] Vrsto let je bila strokovna spremljevalka pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti in velikokrat pomagala folklornim skupinam, ki delujejo zunaj meja Republike Slovenije. Za svoje delo je leta 2017 prejela srebrno plaketo JSKD za dolgotrajno delo na področju folklorne dejavnosti.
Bruno Ravnikar
Bruno Ravnikar je leta 1930 v Ljubljani rojeni fizik, ki je deloval na področju akustike. Predaval je na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ustanovil je Folklorno skupino Emona iz Ljubljane. Leta 1969 je bil med ustanovnimi člani Mednarodnega sveta za organizacijo folklornih festivalov (CIOFF), v katerem je dejaven še danes. Raziskoval je na terenu in zapisal okrog 300 različnih plesov tako iz Slovenije kot širšega jugoslovanskega prostora.[20] V glasilu Folklornik je objavljal etnokoreološko gradivo iz Kamniške Bistrice in z Blok, poleg tega pa je izdal še več muzikoloških razprav.
Temeljno je zaznamoval razvoj folklorne dejavnosti na Slovenskem s predavanji o kinetografiji. Leta 1980 je izdal delo Kinetografija, kasneje pa še sistematično zasnovan učbenik za učenje labanotacije z naslovom Kinetografija, ples in gib. V naboru njegovih objav, ki so zaznamovane s prepletanjem tehničnih in humanističnih znanosti, omenimo še Koreografijo ljudskega plesa in Osnove glasbene akustike in informatike.
Za svoje delo in zasluge je prejel častni zank svobode Republike Slovenije.
[1] Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, zapuščina Franceta Marolta, mapa 27.
[2] Arhiv GNI, mapa 27.
[3] Žiga Jerman, 2022: France Marolt in njegov odnos do slovenske kulture, magistrska naloga, Ljubljana: Filozofska fakulteta UL, str. 30–37.
[4] Zmaga Kumer, 1991: France Marolt (1891–1951): (ob stoletnici rojstva slovenskega etnomuzikologa), Traditiones 20, str. 9–28.
[5] Janez Stare in Jure Pesko: Slovenski grobovi, Tončka Marolt (https://www.najdigrob.si/slovenski-grobovi/79/toncka-marolt; dostopno 17. 10. 2022).
[6] Tončka Stanonik in Lan Brenk (ur.), 2008: Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga,
[7] Ingrid Mager: Intervju z Mirkom Ramovšem: V lesenih coklah so delali in tudi plesali, Dnevnik, 10. 11. 2015 (https://www.dnevnik.si/1042723935; dostopno 18. 10. 2022).
[8] Podatki so iz leta 2008.
Več v: Bojan Knific, 2008: Zlata plaketa javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Mirku Ramovšu, Glasnik Slovenskega etnološkega društva 48/1–2, str. 82–83.
Več tudi v: Bojan Knific, 2015: Mirko Ramovš – znanstvenik med ljubitelji, Traditiones 44/2, str. 25–50.
[9] Rebeka Kunej, 2015: Etnokoreološke poti Mirka Ramovša, Traditiones 44/2, str. 7–23.
Knific 2015: 38.
[10] Ingrid Mager: Vasja Samec, skrbnik slovenskega plesnega izročila: Enkrat folklorist, vedno folklorist! To je ljubezen, Dnevnik, 6. 2. 2019 (https://www.dnevnik.si/1042861411; dostopno 19. 10. 2022).
[11] Daša Zobec, 2020: Otrin, Iko (1931–2011), Obrazi slovenskih pokrajin (https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/otrin-iko/; dostopno 18. 10. 2022).
[12] Zobec 2020.
[13] Mojca Zavec Mlakar, 2020: Lubej (roj. Bračič), Nežka (1944–), Obrazi slovenskih pokrajin (https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/lubej-roj-bracic-nezka/; dostopno 19. 10. 2022).
[14] Zavec Mlakar 2020.
[15] Vir: Kulturno društvo Folklorna skupina Karavanke (http://www.fs-karavanke.si/o-nas/vodstvo.php).
[16] Zveza kulturnih organizacij Tržič, Saša Meglič, dobitnica Maroltove listine (https://www.zkotrzic.si/sasa-meglic-dobitnica-maroltove-listine/; dostopno 19. 10. 2022).
[17] Vzgojiteljica, Mirjam Štrukelj, voditeljica OFS Kamenčki (http://www.vzgojiteljica.si/clanki/375-mirjam-strukelj-voditeljica-ofs-kamencki; dostopno 19. 10. 2022).
[18] Andrej Košič, 2012: Mile Trampuš (1940–2012), Kulturno in etnomuzikološko društvo Folk Slovenija, (https://www.folkslovenija.org/aktualno/mile-trampus-1940-2012; dostopno 19. 10. 2022).
Več avtorjev: Trampuš, Neva, Šaleški biografski leksikon(http://saleskibiografskileksikon.si/index.php?action=view&tag=679; dostopno 19. 10. 2022).
[19] Darja Peperko Golob, 2020: Moškon (roj. Županič), Branka (1948–), Obrazi slovenskih pokrajin (https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/moskon-branka/; dostopno 19. 10. 2022).
[20] Javornik Marjan (ur.) in drugi, 1996: Ravnikar, Bruno, Enciklopedija Slovenije, 10. zvezek, Ljubljana: Mladinska knjiga.