DIDAKTIČNI VIDIKI UČENJA LJUDSKEGA PLESA
Pripravila: dr. Nina Novak
Ljudsko izročilo je opredeljeno kot znanje, vedenje, življenje najširših plasti ljudstva kot sestavine gmotne, društvene in duhovne kulture do konca petdesetih let 20. stoletja oz. kot kultura kmečkega prebivalstva (Knific, 2012). Iz tega izhaja, da v izročilo sodi tudi življenje otrok in s tem otroško vedenje, znanje in veščine.
Skozi ples je človek izražal čustva in občutja, potrebo po lepem in ustvarjalnem, ter kazal svoje fizične in glasbene sposobnosti. Otroci so v preteklosti (in tudi danes) posnemali delo in vsakodnevne navade odraslih (tudi ples), uporabljali različne predmete iz svoje okolice in tako ustvarjali tudi svoj glasbeni svet, ki je kasneje prerasel v različne enostavne/preproste plese. Otroški ljudski plesi najpogosteje izhajajo iz obrednih plesov in pesmi odraslih, zato so pogosto to rajalne igre in deli koledovanj (Ramovš, 1992). V preteklosti so plesali ob rojstvu in ob smrti, ob prehodu iz enega v drug letni čas, plesali so za dobro letino (Zagorc, 2013). Razlika med človekom in drugimi živimi bitji je sposobnost ustvarjanja kulture.
Otroško ljudsko izročilo največkrat zajema ples, pesem in igro. V nadaljevanju se bomo posvetili otroškemu ljudskemu plesu, s katerim se najpogosteje ukvarjajo otroške folklorne skupine (te delujejo v vzgojno-izobraževalnih zavodih ali kulturnih in drugih društvih). Knific (2012) opredeli ljudske plese kot plese, ki so bili množično razširjeni v določenem preteklem obdobju med najširšo plastjo prebivalstva. Ljudski ples se s prehodom v folklorno skupino preoblikuje v folklorni ples, to je v folkloriziran ples, s čimer se ples funkcijsko in oblikovno spremeni (Knific, 2010).
Folklora je znanje ljudstva, ljudska duhovna kultura, širše ljudska kultura nasploh (Knific, 2012). Člani folklornih skupin so folklorniki. Folklorne skupine ohranjajo in poustvarjajo ljudske plese, pesmi in igre, pri tem izhajajo iz zapisov ljudskih plesov in pesmi, ki so nastali na osnovi terenskih in drugih raziskav, vendar pa plesi in pesmi otrok niso bili pogosto predmet raziskovanja, zato je o njih manj zapisov kot o plesu in pesmih odraslih. V sodobnem času so otroško ljudsko izročilo (plesno in pevsko) podrobneje opisovali Metka Knific, Bojan Knific, Nežka Lubej, Adriana Gaberščik, Saša Meglič idr.
Razlika med človekom in drugimi živimi bitji je sposobnost kulturnega ustvarjanja. Človek in kultura delujeta vzajemno: človek ustvarja kulturo, kultura pa daje človeku možnost za njegov razvoj. Kultura se neguje in prenaša iz generacije v generacijo. Ta prenos je treba jemati resno in odgovorno, kar pomeni, da je treba vsebine ljudskega izročila mlajšim prenašati:
- strokovno, tj. na osnovi preverljivih dokazov in ob upoštevanju njihove razvojne stopnje,
- s skrbjo za odnos do izročila,
- z zavedanjem, da je učiteljevo/mentorjevo poznavanje in obvladovanje izročila zagotovilo za ustrezen in korekten prenos.
OTROCI IN PLES
Slika 1: Ključni pojmi opredelitve plesa (povzeto po Zagorc, 2013)
Učenje gibanja s plesom ima splošni humanistični pomen, kar pomeni razvoj in spremljanje čustvenega razvoja otrok, spodbujanje ustvarjalnih sposobnosti in razvijanje gibalne učinkovitosti, ima pa tudi estetski pomen, pri čemer je telo sredstvo umetniškega izražanja. Potreba po premikanju, ritmu, gibanju in igri je imanentna vsakemu živemu bitju in vpliva na druge ravni razvoja.
Ljudski ples je nastal kot psihofizična, sociološka in umetniška potreba človeka in je oblikovan s kolektivno zavestjo nekega kraja (Knežević, 2002). Spontani premiki še niso ples, čeprav kažejo njegove začetke, zares pa lahko o plesu govorimo, ko naravne gibe vodi ritem (Zagorc, 2013). Gib, gibanje je npr. kroženje z glavo, zibanje z ene na drugo nogo, ko pa gre npr. za počasno prenašanje noge čez nogo z določenim namenom ali učinkom v določenem času in z odnosom (do zvoka, do glasbe) in povezanost tega gibanja v ritem z dodano emocionalno, intelektualno in estetsko kvaliteto, pa to lahko označimo kot ples (prav tam). S plesom človek izraža čustva, stanja, potrebe, ki jih je včasih nemogoče ubesediti ali razložiti (Maletić, 1986).
Ples je govorica telesa, telesna govorica pa je jezik občutkov. Ples je tako kot glasba »mednarodni jezik«. Pri plesu je telo »inštrument«, na katerega plesalec »igra« (Zagorc, 2013).
Gibanje je otrokova naravna potreba. Kadar ta potreba ni zadovoljena, otrok išče nadomestilo za gibanje v drugih dražljajih, kar ima pogosto negativne posledice. Zato je na področju gibanja nujen sistematičen pristop pri delu z otroki, ki zajema doživljanje, spoznavanje, uživanje v umetnosti in spoznavanje posameznih zvrsti (Zagorc, 2013).
Na osnovi dela mnogih sodobnih ustvarjalcev (Zagorc, 2013 po Duncan, Laban, Wigman, Graham, Vidmar) na področju plesne umetnosti so se izoblikovala načela plesne vzgoje otrok:
- načelo aktivnosti,
- načelo interesa,
- načelo individualizacije,
- načelo ustreznosti razvojni stopnji,
- načelo nazornosti in doživetosti,
- načelo življenjske in psihične bližine,
- načelo postopnosti in sistematičnosti,
- specifična načela plesne vzgoje (naravno gibanje, individualno izražanje z gibanjem, skupinska dinamika, učenje vlog v majhni skupini, samoupravljanje skupine) (Slika 2).
Z upoštevanjem teh načel lahko vzgojitelj/učitelj/mentor zagotovi kakovostno izvedbo plesnih vaj, kakovostno učenje in usvajanje zastavljenih ciljev, pa tudi odnos do poustvarjalnega izhodišča – izročila.
Učenje in poučevanje ljudskega plesa sledi enakim načelom.
Slika 2: Načela plesne vzgoje otrok (povzeto po Zagorc, 2013)
DIDAKTIČNI VIDIKI UČENJA LJUDSKEGA PLESA
Ob upoštevanju didaktičnih načel in pristopov lahko sistematično in načrtno pristopamo k razvoju poznavanja in razumevanja, pa tudi poustvarjanja ljudskega plesa. Gibanje predšolskih otrok je bolj ali manj spontano, šolskim otrokom pa s pristopi pomagamo, da se svojega gibanja zavedajo (Bajd, Ferbar, Krnel, Pečar, 1999). Učenci si pridobivajo izkušnje tudi z gibalnimi igrami, različnimi elementarnimi oblikami gibanja, glasbenimi in ritmičnimi igrami. Osrednje vodilo pri učenju ljudskega plesa naj bo upoštevanje telesno-gibalnih in glasbeno-ritmičnih zmožnosti otroka. Ustrezno učenje ljudskega plesa omogoča razvijanje koordinacije, ritma in občutka za prostor ter sposobnosti za orientacijo. Prav ritem je tisti, ki mu posvetimo največ časa. Otrok ga razvija ob igri, izštevankah, rajalnih igrah in plesu.
NAČRTOVANJE UČENJA PLESA
Pred delom z otroki, torej v fazi načrtovanja, mora vzgojitelj/učitelj/mentor:
- proučiti vse vidike/ elemente ljudskega plesa (pregledati razpoložljive vire o plesu, proučiti izvor plesa, okoliščine nastanka plesa in pokrajinsko umestitev, presoditi zahtevnost plesa z vidika strukture in ritmične sestave ter vrsto plesa – parni, skupinski, individualni, ter proučiti glasbeno spremljavo),
- sam dobro obvladati ples in
- razgraditi ples in ga prilagoditi predznanju in naravi učenja otrok (didaktični vidiki učenja plesa in zagotavljanje upoštevanja načel plesne vzgoje).
Ko so ti trije pogoji izpolnjeni, se v proces učenja plesa vključi otroke.
PROCES UČENJA PLESA
Ples otrokom približamo na zanimiv način, primerno otrokovi starosti. Pomembne so okoliščine, v katerih otrokom predstavimo ljudski ples, pri čemer ima vzgojitelj/učitelj/mentor več možnosti, npr.:
- ljudski ples predstavi ob poslušanju ljudske melodije,
- ljudski ples predstavi kot spontano improvizacijo gibanja,
- udarjanje ritma s ploskanjem ob poslušanju ljudske pesmi,
- tek, hoja, poskoki pri drugih gibalnih nalogah,
- ob spoznavanju šege ali praznika se uvede tudi ljudski ples.
Slika 3: Postopnost učenja ljudskega plesa
Postopek učenja ljudskega plesa otrok gre skozi vnaprej načrtovane faze. Sprva se posvetimo pripravi na ples in uvajanju v ples. Govorimo o razvijanju t. i. plesnosti otrok. Zagorc (2013) predlaga več sklopov dejavnosti, ki jih izvaja vzgojitelj/učitelj/mentor (po Zagorc, 2013; Otrin, 2008).
DEJAVNOSTI
- Harmonizacija skupine
Primeri dejavnosti: živa ogledala, sence, stroji, akcija, domine, pozdravi, oblikovanje likov, kola …
b. Slušna koncentracija in razvijanje občutka za ritem
Primeri dejavnosti: ponavljanje ritmičnih vzorcev po načelu poslušamo in hkrati izvajamo ritmično hojo in gestikulacijo rok…
Vaje za enakomernost dobe (Zagorc, 2013)
Navodila za korakanje ob štetju in kasneje ob glasbi:
- roke naprej – korakamo naprej,
- roke nazaj – korakamo ritensko,
- roke dvignjene navzgor – korakamo in ploskamo na mestu,
- vrtenje dlani – korakamo na mestu in se vrtimo okoli svoje osi
c. Obvladovanje prostora in orientacija lastnega telesa v prostoru
Primeri dejavnosti: gibanje z zaprtimi očmi, zavijanje lastne spirale, vaje v slalomu, osmici …
Vaje za obvladovanje prostora (Zagorc, 2013)
- PREPAD – tekanje po diagonali in hitro ustavljanje ob plosku,
- ZAPRTE OČI in hoja po navodilih voditelja (naprej, nazaj, obrat, levo, desno, poskok, po prstih, na peti),
- ZAVIJANJE LASTNE SPIRALE v gibanju,
- VAJE V SLALOMU (posameznik, ki mu sledi naslednji; slalom z obkroženjem; spreminjanje gibanja – ritensko, v počepu,
- KOLONA PO 8 Z MENJAVO MEST,OSMICA – tek samo enega plesalca, hoja vseh, tek vseh in srečevanje v križišču po načelu zadrge.
d. Ozaveščanje lastnega telesa
Primeri dejavnosti: hoje, teki, premiki, fokusiranje, bum …
BUM – Vaja za razvoj refleksov (Iko Otrin, La la bum, 2008)
Plesalec sredi kroga „strelja“ z roko. Če ustreli navzdol, pod noge, mora ustreljeni soplesalec odskočiti v zrak. Če ustreli nad glavo, mora soplesalec počepniti. Če strelja v trebuh mora soplesalec odskočiti. Skratka, mora se zelo hitro umakniti „izstrelku). Sledi delo v krogu ali v parih.
e. Telesno izražanje različnih razpoloženj in čustev v povezavi z glasbo
Primeri dejavnosti: počutje – ples po krogu.
f. Metode sproščanja
Primeri dejavnosti: bansi, skriti prsti …
Pred učenjem plesa je treba narediti čim več vaj za razvijanje plesnosti in ritma. Priporoča se, da so te vaje stalnica pri pouku, saj vplivajo na koordinacijo, obvladovanje telesa, ritem in odzivnost. Pri tem je ritem tisti del, ki ga je treba posebej razvijati. D. Rajtmajer (1995) ritem opredeli kot sinonim za gibanje, saj je ritem osnovni in skupni regulator človekovega izražanja preko gibanja, govora in glasbe.
Kadar učitelj izbira ples, ki se ga bodo učenci učili, naj ima v mislih starost otrok, zahtevnost in kompleksnost plesa ter lastno poznavanje plesa.
Kriteriji za izbiro plesa so:
- preprosta melodija z besedilom za pevsko izvajanje ljudske pesmi ob plesanjup,
- primeren tempo izvajanja plesov (ne prehiter) in
- poenostavljanje plesnih gibov (Breznik, 2006).
Učenje plesa zahteva postopnost, in sicer:
- prilagoditev plesa zmožnostim in predznanju skupine otrok,
- obvladovanje določenega elementa plesa (korakov, gibov),
- postopno urjenje plesnih elementov,
- estetsko oblikovanje gibov,
- usklajevanje s skupino,
- izogibanje drilu in uniformiranju (poenotenje plesnih korakov in gibov s pretiranim ponavljanjem),
- minimaliziranje posnemanja in spodbujanje individualnega plesnega izražanja in interpretacije (Kneževič, 2005).
Neposredno učenje plesa ima svoje didaktične korake, ki smo jih priredili po Zagorc (2013).
1. Otroci najprej samo poslušajo ritmični vzorec in skušajo začutiti ritem.
2. Nato se odzovejo z rokami (ploskajo, tleskajo, tolčejo).
3. Ritem ponazorijo z gibanjem na mestu.
4. Ritem ponazorijo z gibanjem po prostoru v smeri naprej.
5. Gibati se začnejo v različnih smereh.
7. Vključitev glasbene spremljave.
8. Gibljejo se skupaj s soplesalcem/soplesalko ali s skupino.
9. Dodajamo še druge elemente in ustvarjamo z njimi.
V vseh fazah učenja naj vzgojitelj/učitelj/mentor:
- spremlja otroke lastnim gibom,
- podaja povratno informacijo tako, da pravilno prikaže in popravi tehniko korakov,
- daje ritem s ploskanjem in štetjem,
- spremlja odzive otrok.
Učenje ljudskega plesa in plesnih korakov se najpogosteje izvaja po metodi ponavljanja in demonstracije. Demonstraciji celotnega plesa sledi postopno učenje. Plesa se otroci sprva učijo individualno (ne v paru). Po individualnem učenju sledi učenje plesa v paru. Ponavljanju korakov in plesnih elementov sledi povezava le-teh v koreografijo.
Kljub vajam za plesnost in postopnosti učenja pa je treba ljudski ples za učenje otrok prilagajati zmožnostim otrok. Slovenski ljudski ples je lahko sestavljen iz gibanja na mestu, po prostoru, teka, hoje (menjalni, križni korak), skokov, potrkov, hopsanja, posameznih obratov in obratov v paru, menjave smeri, vrtenja ali vrtenic ipd. Poleg tega je pomembna še drža lastnega telesa in stik s soplesalcem ali skupino. Vse to so za različne starostne skupine otrok zahtevne prvine, zato to gibanje poenostavimo.
Vzgojitelj/učitelj/mentor ima pri tem več možnosti, ki jih prikazuje spodnja preglednica (Novak, Lubej, Kmetec, 2021).
| OBLIKA GIBANJA – element plesa | MOŽNOSTI POENOSTAVITVE |
| Hopsanje | Hopsanje lahko spremenimo v: tek,hojo. Oboje lahko poteka na mestu ali po prostoru. |
| Drža | Običajno zaprto plesno držo lahko spremenimo tako, da se učenci držijo spredaj za spuščeni roki. |
| Obrati v paru | Učenca se v trenutku obrata spustita in naredita vsak svoj obrat (posamičen). Za mlajše učence je možna prilagoditev tudi ta, da učenec namesto obrata hodi na mestu (naredi enako število korakov, kot jih ima obrat). |
| Menjalni korak | Namesto menjalnega koraka lahko učenec hodi brez menjave noge. |
| Menjava smeri | Menjavo smeri med hojo ali tekom lahko prilagodimo tako, da učenci ne menjajo smeri, pač pa hodijo le naprej ali nazaj, mlajši učenci pa lahko hodijo na mestu. |
| Vrtenice | Učenci celo vrtenico izvedejo v eno smer. |
| Potrki | Namesto večjega števila zaporednih hitrih potrkov učenci naredijo manj potrkov. |
V procesu učenja ljudskega plesa je treba posebno pozornost nameniti fazi utrjevanja. Gre za fazo, ko otroci ples že gibalno in ritmično obvladujejo. Običajno utrjevanje zajema tudi postavljanje odrske postavitve (koreografije). Pri utrjevanju je ključnega pomena, da učitelj skrbi za ustrezno povratno informacijo otrokom ter korektno popravljanje vrzeli v izvajanju. Da bi se izognili t. i. drilu, ki lahko vpliva na nemotiviranost učencev, lahko utrjevanje izvajamo z različnimi oblikami in prilagajamo okoliščinam plesa, npr. utrjevanje s spremembo prostora, izvajanje z menjavo pozicij, ples na različnih prizoriščih, izvajanje plesa neke druge pozicije, utrjevanje ob spremenjeni spremljavi (glasbeno spremljavo zamenjamo s pevsko).
Povezovanje in izpopolnjevanje plesnih gibov ter povezovanje z glasbo vključuje tudi gibalno izraznost, kar spodbuja ustvarjalno plesno izražanje otrok. Ples ob glasbi se nadaljuje v ples v najrazličnejših formacijah in oblikah. Nekatere plesne elemente lahko izvajamo s pripomočki, kot so palice, zvončki, trakovi, naravni materiali ipd.
Otroci naj imajo priložnost biti v vlogi obiskovalcev prireditve, na kateri nastopa folklorna skupina, obenem pa naj imajo priložnost reflektirati in vrednotiti videno in slišano. Cilj vseh plesnih dejavnosti, ki so povezane z ljudskim plesom, mora biti tudi vzpostavitev odnosa do izročila. Vključenost otrok v vse faze učenja in upoštevanje njihovih idej naj ne umanjka v procesu učenja. Spodbujanje ustvarjalnosti (raziskovanje in improvizacija giba) naj bo v fazi utrjevanja pomemben vidik, saj uporaba že pridobljenega znanja (poznavanje plesa) na nov način spodbudi otroka k vztrajanju, povezovanju in krepitvi motiviranosti.