Pripravila: Nina Mažgon Müller

Plesni pedagog Peter N. Brinson je verjel, da se poučevanje plesa od preostalega poučevanja ne razlikuje po ničemer drugem kot po vsebini. Zato bi morali plesni pedagogi razumeti in upoštevati, da tudi za poučevanje plesa veljajo splošna načela za poučevanje in učenje. Če učitelji v šolah poučujejo predvsem spoznavne veščine in faktografsko znanje, plesni pedagogi na udeležence učnega procesa prenašajo predvsem plesne spretnosti. To psihomotorično učenje je proces pridobivanja in utrjevanja spretnosti z neposrednim izvajanjem zaznavno-gibalnih aktivnosti.

Pri poučevanju psihomotoričnih spretnosti in veščin je v veljavi t. i. pristop od spodaj navzgor (angl. pristop bottom-up), pri katerem se učenci najprej seznanijo z manjšimi in enostavnejšimi elementi, ki jih pod mentorjevim vodstvom postopno združujejo v zahtevnejše sestavljene daljše enote.

Čeprav vsak pedagog razvije svoj slog poučevanja plesa, psihomotorično poučevanje običajno poteka v TREH FAZAH:

Prva faza: faza spoznavanja
Prvo fazo je Barica Marentič Požarnik poimenovala faza spoznavanja. Ta faza se lahko imenuje tudi kognitivna faza, pri kateri pedagog najprej uporabi metodo demonstracije in plesalcem sam ali z demonstratorjem predstavi novo spretnost – na primer nov ples, ki ga želi naučiti. Tako spretnost lahko demonstrira večkrat, pri tem sproti razlaga, kaj se dogaja s telesom, med izvajanjem pa usmerja pozornost plesalcev na najpomembnejše gibe in dogajanja v telesu. Sledi členjenje spretnosti, tj. plesa, na manjše enote. Te ponovno demonstrira in sproti preverja razumevanja plesalcev. Sledi povezovanje manjših enot v spretnost, torej v ples. Pri tem lahko izvaja demonstracije plesa ali njegovih delov v počasnem tempu, da učenci lažje sledijo. Nazadnje učitelj ponovno demonstrira celotno spretnost s prvotno zaželeno hitrostjo. Fazi spoznavanja sledi faza utrjevanja oziroma faza fiksacije.

Druga faza: faza fiksacije
Pri fazi fiksacije plesalci izvajajo aktivnost, ki jo je v prvi fazi učitelj demonstriral, izvajajo enoto po enoto ter enote povezujejo med seboj, učitelj pa medtem opazuje izvajanje gibanja, opozarja na težavne dele in daje povratne informacije.

Tretja faza: faza avtomatizacije
V zadnji fazi, fazi avtomatizacije, plesalci spretnost izvajajo v celoti. Plešejo samostojno, ples pa lahko poljubno ponavljajo in ga poskušajo po svoje izboljšati.

Pedagog plesno učno uro razdeli na tri dele: uvod, osrednji del in zaključek. V uvodnem delu želi učitelj poleg fizične priprave telesa z ogrevanjem usmeriti pozornost učencev na ples in jih miselno pripraviti na učenje, ki ga načrtuje v osrednjem delu. Raziskovalci s področja psihologije spomina so ugotovili, da je proces učenja med učno uro učinkovitejši, če učenec pred začetkom obnovi, kar že zna, ter če ogrevanje in priprava na ples od njega zahtevata učenje lahkih informacij oziroma v primeru plesne učne ure lahkih plesnih spretnosti. Če želi plesni pedagog povečati uspešnost učnih izhodov ure, je priporočljivo, da v uvodni del plesne ure poleg telesnega ogrevanja vključi tudi kratko obnovitev naučenega s pretekle plesne ure in uvede enostavne elemente plesnih spretnosti, ki jih namerava poučevati v osrednjem delu plesne ure. V osrednjem delu plesne ure pedagog poučuje nove in s plesalci utrjuje že usvojene plesne spretnosti, na primer posamezne plesne elemente, plese, rajalne igre ali koreografije. V zaključnem delu plesne učne ure učitelj poskusi umiriti plesalce, za blaženje pojava reminiscence pa je koristno, da ključne novo naučene spretnosti učitelj in plesalci obnovijo.

Poleg pedagogovega poučevanja pa na učenje plesa vpliva še več drugih dejavnikov. Učenje plesa bo učinkovito, če so ugodni tudi notranji dejavniki učencev, ki se delijo na fiziološke in psihološke. Fiziološki dejavniki vključujejo telesno zdravje učenca, stanje spočitosti oziroma utrujenosti učenca, stanje učenčevih čutil ter motorična predznanja. Psihološki dejavniki pa predstavljajo plesalčeve kognitivne in spominske sposobnosti, plesno predznanje, učne stile, razvojno zrelost, osebne lastnosti in motivacijo za učenje plesa. Poleg notranjih dejavnikov na uspešnost učnih izhodov vplivajo tudi zunanji oziroma okoljski dejavniki, ki se delijo na fizikalne in socialne. Fizikalni dejavniki so na primer primerno opremljen prostor, v katerem poteka učenje plesa, primerno zvočno okolje, osvetlitev, temperatura in prezračenost v prostoru med celotnim procesom učenja. Socialni dejavniki pa so na primer pozitivna klima, vključenost in interakcije znotraj skupine ter širši družbeni kontekst, na primer percepcija folklorne dejavnosti v plesalčevem domačem in vrstniškem okolju.

Udejstvovanje otrok v otroških folklornih skupinah kot oblika kakovostnega preživljanja prostega časa ima na njihov razvoj mnogo pozitivnih učinkov. Med spoznavnimi so pridobivanje novih znanj o ljudskih plesih, rajalnih igrah, pesmih in izštevankah ter posledično bogatenje besednega zaklada, pridobivanje znanj o oblačenju v preteklosti, pedagog pa v ure lahko vključi tudi posredovanje znanja o življenju v preteklosti, običajih, igrah in artefaktih. Poleg tega plesalci pri učnih urah urijo svoj spomin in podaljšujejo sposobnost usmerjanja pozornosti in učenja. Na področju motorike pridobivajo nove motorične spretnosti in izboljšujejo splošno telesno pripravljenost, koordinacijo in ravnotežje. Na področju socialnega razvoja vključenost v folklorno skupino pomeni krepljenje socialnih vezi z že znanimi osebami in ustvarjanje novih z neznanimi osebami, sklepanje prijateljstev in oblikovanje vrstniških skupin. Za posameznika to pomeni, da se uči delovanja v nedružinski skupnosti, v kateri veljajo drugačna pravila, ki se jim mora posameznik podrediti in sklepati kompromise. Na področju čustvenega razvoja pa je ples pomemben dejavnik spodbujanja zaznavanja telesnih občutij in čustev. Ob igranju likov in vživljanju v vlogo nekoga drugega se spodbuja razvoj empatije. Plesne dejavnosti pa nenazadnje pozitivno vplivajo na razvoj telesne samopodobe otroka in mladostnika, in sicer na podlagi občutka obvladovanja telesa in odzivov drugih na posameznikovo telo in gibanje.

Zato je naloga učitelja, kot jo vidi Julia Buckroyd, ta, da ustvari učno okolje, v katerem je učenec, torej plesalec, varen, da se sooči s svojim neznanjem in se razvija.