Pripravil: Klemen Bojanovič

Pri folklornih skupinah imajo akterji na odru dvojno vlogo: predstavijo se kot plesalci in tudi kot pevci. Za dobro pevsko izvedbo na odru je treba upoštevati več korakov.

1. IZBOR IN PRIPRAVA PESMI

1.1 Glasbena ustreznost skladbe

Pri izboru skladbe moramo biti pozorni na obseg skladbe (najnižji in najvišji toni skladbe), pri čemer moramo upoštevati svojo pevsko zasedbo in glasovne zmožnosti posameznega pevca.

1.1.1 Intonacija skladbe glede na glasovne zmožnosti

Pesmi naj ne bodo prenizko intonirane, pevci do vključno 5. razreda težko zapojejo tone pod c1. Prav tako je treba paziti, da najvišji toni skladbe niso previsoki. Vsekakor je dobro premisliti o zmožnostih posameznih pevcev in pevske skupine ter glede na to intonirati pesem.

1.1.2 Intonacija skladbe glede na spremljevalno glasbilo

Če pevci pojejo ob spremljavi inštrumenta, moramo pri intoniranju skladbe pomisliti, s katerim tonom (na kateri višini) glasbenik, ki spremlja ples, konča igranje pred vstopom pevcev. Inštrument in pevci morajo biti uglašeni, vsi morajo izvajati v tonskem obsegu, ki ustreza tako pevcem kot glasbilu.

1.2 Vsebinska ustreznost skladbe

Pomembno je, da pevska skladba vsebinsko (pomensko) ustreza celotni postavitvi na odru.

2. UČENJE PESMI

2.1 Učenje pesmi po korakih

2.1.1 Učenje z metodo imitacije

Pevce učimo tako, da vnaprej zapojemo določene krajše glasbene fraze, oni pa ponovijo za nami. Počasi dodajamo vedno novo frazo, da pridemo do konca pesmi. Pri metodi imitacije je pomembno, da smo vseskozi pozorni na natančno ritmično, melodično in besedilno ponavljanje pevcev. 

2.1.2 Ritmična izreka besedila

Pri težjih ritmičnih vzorcih si lahko pomagamo tudi z izgovarjanjem besed v ritmu, ki ga predvideva pesem, brez melodije. To lahko uporabimo tudi pri nezahtevnih ritmih, rezultat pa je natančnejše in bolj poenoteno izgovarjanje posameznih besed v pesmi, kar vpliva na boljše razumevanje besedila in boljšo uglašenost pevcev.

2.1.3 Razločna izgovarjava besedila

Pomembno je, da pevce med pevskim izvajanjem samoglasnikov spodbujamo k premikanju spodnje čeljusti navzdol, pri čemer naj jezik sproščeno počiva na spodnjih prednjih zobeh. Soglasnike naj pevci izgovarjajo razločno, ostro in hitro. Tako se bo besedilo bolje razumelo. To so tudi koraki k boljši intonaciji in boljšemu zvenu pevske skupine.

2.2 Dihanje 

Dihanje je pri petju in tudi drugem glasbenem izvajanju ključnega pomena. Dih v glasbo uvede gibanje, sproščenost, pri usklajenih vdihih v skupini pa občutek povezanosti med izvajalci.

2.2.1 Dobro in učinkovito pevsko dihanje

Za dobro pevsko izvedbo je pomemben dober vdih pred petjem. Pri pravilnem pevskem vdihu se prsni koš razpre, rebra se pomaknejo navzven, trebušna prepona, ki je pritrjena na rebra, se vzravna in potisne organe trebušne votline navzdol, zato se trebuh premakne navzven. Pri petju je dobro čim dlje ohranjati tovrstno odprto držo, ki daje glasu oporo in moč.

2.2.2 Skupni začetni vdih

Za dobro pevsko izvedbo je ključnega pomena začetni skupni vdih. Če se pesem začne s petjem naprej, potem morajo pevci, ki se priključijo kasneje, točno vedeti, kdaj in kako vdihniti, da bodo lahko točno vstopili s petjem. 

Če pa vsi pevci v pesem vstopijo hkrati, je dobro, da se določi enega pevca, ki bo s svojim vdihom nakazal začetek skladbe, da bodo lahko vsi vstopili hkrati. 

Začetni vdih nakaže karakter (značaj) in tempo skladbe. Pri počasnih, umirjenih, nežnih skladbah, kot je Vsi so venci vejli, je vdih umirjen, počasen – ustreza tempu (hitrosti) skladbe. Pri hitrejših, bolj poskočnih, živahnejših skladbah, kot je Marko skače, je vdih hitrejši, živahnejši.

2.2.3 Vdihi znotraj skladbe

Vdihe znotraj skladbe določimo vnaprej, da vsi pevci dihajo na enakih mestih. Dobro je dihe vnesti na smiselnih mestih in se pri tem izogibati vdihom med posameznimi besedami.

2.3 Kako naučiti težje dele skladb

Nekatere skladbe vsebujejo večje skoke, zato je za dobro izvedbo potrebna boljša pevska pripravljenost. Večje skoke vadimo posebej. Samo skok, krajši del pesmi. Pomembno je, da smo pri učenju natančni, da je skok res dovolj visok ali dovolj nizek (na primer v pesmi Ob bistrem potoku je mlin). Ko pevci znajo posamezne skoke, posamezne krajše dele skladbe, lahko počasi pojemo daljše fraze, na koncu celo pesem. Možno je tudi, da pri krajših delih ni več težav, ko pa poskušamo zapeti večji del ali celoto, pa zopet nastopijo težave. Tudi za to so potrebne vaje, potreben je čas.

3. ENOGLASJE ALI VEČGLASJE?

Večglasje zveni bolj polno in milozvočno, vendar le, če je izvedeno dobro, samozavestno in čisto. Če je večglasje slabo pripravljeno, ne zveni prijetno. Priporočljivo je, da vsi pevci spoznajo pesem v enoglasju, in ko je le-to čisto in natančno, poskusimo poiskati naslednji glas.

4. ODRSKA IZVEDBA

4.1 Čas pred nastopom

Pred nastopom imamo čas za spodbudo, za upevanje pevcev, ogrevanje glasilk. Lahko se prepoje dve ali tri pesmi, ki jih otroci znajo, ob katerih se dobro počutijo in ki jim dajo pozitivno energijo. Na koncu se ponovi tudi pesem, ki jo bodo izvajali na odru. Takrat ni več časa za popravke ali za grajo. Čas je za spodbudo, za to, da se pevci spomnijo, kako so vadili, na kaj so bili pozorni. Pomembno je, da pevci čutijo zaupanje vodje, da bodo nastop dobro opravili.

4.2 Na odru

Pevci naj stojijo tako, da se jih čim bolje sliši in vidi ter da se tudi med seboj dobro slišijo in vidijo. Na tonski vaji se mora prepeti tudi pesem, ki jo bodo kasneje peli, obenem pa jih je treba vprašati, ali se slišijo. Pomembno je, da tudi sami znajo povedati, ali se dobro počutijo v določeni postavitvi, predvsem pa, ali se dobro slišijo in vidijo.