Pripravil: Klemen Bojanovič

Del vsake folklorne skupine je tudi instrumentalna zasedba, ki z inštrumenti spremlja plesalce in je osnova za ubran skupinski ples. Za gledalca je pomembno, da so plesalci in glasbeniki tehnično dobro pripravljeni, uigrani in usklajeni kot glasbeno-plesna celota ter interpretacijsko poenoteni in da pri izvajanju skupne točke oziroma koreografije govorijo »isto zgodbo«. Za celovit in enoten končni izdelek tehnična pripravljenost obeh zasedb ni dovolj, treba je doseči še »nekaj več«, torej skupno uigranost, kar dosežemo z veliko skupnimi vajami in s skupnim druženjem.

Izkušnje s terena kažejo, da so vodje folklornih skupin oziroma učitelji folklornih vsebin v prvi vrsti dobri plesalci, nekoliko slabše pa je njihovo znanje na področju glasbe, teorije skladanja, notografije ipd. Kljub temu vse vodje spodbujamo, da pri tem za pomoč prosijo druge strokovne (so)delavce. Učitelj glasbe, zborovodja, učitelj inštrumenta ali dober glasbenik – vsi imajo dobro znanje o glasbi, zato lažje prepoznavajo težave in lahko predlagajo več rešitev. Sodelovanje je korak do uspeha.

Ker je instrumentalna glasba pri folklorni skupini zelo specifična, ne gre pričakovati, da bo pomoč drugih glasbenih strokovnjakov zadostovala. Mladi in neizkušeni glasbeniki se morajo naučiti igrati tako, da so folklornim plesalcem v pomoč. To dosežemo s skupnimi vajami plesalcev in glasbenikov, nenehnim opozarjanjem na osnovne plesne potrebe (npr. hitrost in ritem glasbe) in predvsem z vodilom, da se morajo glasbeniki in plesalci poslušati, opazovati in prilagajati drug drugemu.

V nadaljevanju je naštetih nekaj najosnovnejših vodil, kako doseči, da instrumentalna glasba v folklorni skupini prepriča gledalca. Priporočljivo je, da te korake upoštevamo na vsaki skupni vaji, saj na dolgi rok omogočajo oblikovanje uigrane in sodelujoče zasedbe.

1.1 Izbor inštrumentov po glasnosti

V glasbeni zasedbi je pomemben izbor inštrumentov, ki so približno enako glasni; le tako se bo na nastopu slišalo vse. Pri tem se lahko zgledujemo po praksah drugih glasbenih zvrsti.

Primeri:

• trobenta in klarinet sta približno enakovredna inštrumenta (dokaz je npr. vsa Avsenikova glasba),
• pozavna in citre nista enakovredna inštrumenta; pozavna je precej glasnejša, primerljiva je s trobento,
• citre in kljunasta ali prečna flavta so približno iste glasnosti (tišji inštrumenti), zato so glasovno ubrani inštrumenti.

1.2 Dobro je imeti ritmični inštrument

Če želimo, da je glasba plesna, ima velik pomen ritem. V glasbeni zasedbi je dobro imeti ritmični oziroma basovski inštrument (kontrabas, bariton, berda, boben …) ali inštrument, katerega del je tudi basovska funkcija (harmonika). To funkcijo lahko prevzamejo tudi tenorski inštrumenti (npr. pozavna, violončelo), vendar morajo v tem primeru igrati basovsko linijo (torej basirati in ne igrati melodije).

Če imamo v glasbeni zasedbi samo violino ali klarinet, je pomembno, da glasbenik svojo linijo igra zelo ritmično in samozavestno, obenem ga opozarjamo, da igra dovolj ostro.

2. Glasbena priredba

Ob pripravi koreografije je poleg izbora posameznih plesov pomemben tudi izbor melodij, ki plese ustrezno podkrepijo. Glasbena priredba je dogovor, katero linijo bo igral posamezen inštrument. Pripravljena naj bo tako, da bo glasba polna in zanimiva, govori pa naj isto zgodbo kot preostalo odrsko dogajanje.

Najustreznejša je tista glasbena priredba, ki se jo pripravi izključno za namene dotične koreografije. Če to ni izvedljivo, se lahko obrnete na že obstoječe glasbene priredbe posameznih plesov. Te niso prilagojeni posamezni koreografiji, predvidevajo pa osnovna večglasja najpogostejših melodij v slovenski otroški folklorni dejavnosti.

3.1 Glasno igranje

Načeloma velja pravilo, da če zna glasbenik zaigrati skladbo glasno, jo zna tudi tiho. Če zna igrati samo tiho, spretnost glasnega igranja ni samoumevna. Vaditi je treba različne glasnosti, obenem pa razmisliti, kakšno vzdušje nastane ob različnih glasnostih.

3.2 Postavitev v polkrogu

Če igra več glasbenikov, je priporočljivo, da so postavljeni v polkrogu. Pomembno je, da se med seboj vidijo in posledično tudi slišijo. Ko igrajo, naj stojijo oziroma sedijo skupaj in ne vsak v drugem delu prostora. Zaradi potovanja zvoka so lahko ritmično nečisti.

3.3 Slišni morajo biti vsi inštrumenti

Slišni morajo biti vsi inštrumenti, poudarjena pa morata biti osnovna melodija in ritem. To pomeni, da ko prisluhnemo celotni glasbeni zasedbi, brez naprezanja slišimo ritem (tolkala, kontrabas, harmonikarske base) in osnovno melodijo.

3.4 Vaditi mora celotna zasedba

Pomembno je, da se na svojo funkcijo pripravlja celotna zasedba. To pomeni, da skupaj z glasbeno zasedbo vadijo tudi vsi ritmični inštrumenti, zvočila … S tem izkažemo vrednost tudi glasbeniku, ki redno korepetira na vajah.

Primera:

• tudi lončeni bas ali kamenčke je treba vaditi, da se izognemo padanju tempa (hitrosti glasbe), zlasti zaradi nepredvidljivih okoliščin na odru in popuščanja koncentracije;
• tudi največji mojster inštrumenta (ki ima velikokrat basovsko ali ritmično vlogo) se ne more zliti z zasedbo in koreografijo, če je sodeloval le na eni vaji.

3.5 Za vajo se posnemite

S skoraj vsakim mobilnim telefonom je mogoče snemati zvok. Med vajo se poskušajte posneti. Kaj s tem dosežete?

• Glasbeniki imajo posnetek in ob njem lahko vadijo tudi doma; tako pridobivajo večjo ritmično stabilnost in sposobnost poslušanja, hitrost pesmi pa se manj spreminja.
• Snemanjem lahko povzroči nekaj treme, zato mentor spozna, kako se glasbenik odziva na tremo, glasbenik pa ugotovi, kako je imeti tremo in kako jo hitro premagati.

4.1 Plesalce se gleda v noge

Največja spretnost je zagotavljanje optimalnega tempa skladbe, da je plesna izvedba čim boljša. To je mogoče le s spretnostjo glasbenika, ki zna prebrati plesalce in jim z igranjem pomagati.

Plesalce je najlažje »prebrati« med opazovanjem njihovih korakov – nog. Gre za spretnost, ki zahteva veliko izkušenj, sprotnega opozarjanja na sledenje plesalcem in dela.

4.2  Dihaj! Tudi med igranjem

Za sproščeno igranje je potrebno umirjeno, konstantno dihanje. Pravila za dihanje so pri pihalcih in trobilcih nekoliko prilagojena, vendar je normalno dihanje med igranjem zelo pomembno tudi za igranje vseh drugih inštrumentov.

Če dosežemo, da glasbeniki ne bodo zadrževali sape (presenetljivo pogosto se zgodi, da jo zadržujejo), bo igranje bolj sproščeno, hitrost ne bo več naraščala.

4.3 Igrajte samozavestno

Z glasnim in samozavestnim igranjem bo glasbenik prepričal občinstvo, da ve, kaj počne. Prav tako bodo plesalci lažje sledili, saj samozavestno igranje poudarja tudi ritem in tempo.

Samozavestni naj bodo tudi uvodi in prehodi. Le tako bodo v pomoč plesalcem, da bodo jasno vedeli, kdaj ples začeti oziroma končati in kdaj sledi sprememba.

4.4 Interpretirajte

Interpretacija so čustva v glasbi. Gre za najkompleksnejši del glasbe, vendar najpreprostejše načine interpretacije premorejo tudi glasbeniki začetniki. Najprej se dogovorite, s kakšnim čustvom je zaigrana pesem, temu primerna naj bo tudi mimika glasbenika.

Primer:

• mimika glasbenika naj bo skladna z zaigrano pesmijo; če je vzdušje v njej veselo, žalostno, zaljubljeno, ljubeznivo, ljubosumno, duhamorno, užaljeno, jezno ipd., naj bo takšna, temu prilagojena tudi glasbenikova mimika.

4.5 Poslušajte pevce

Če petje poteka ob glasbeni spremljavi, je pevce treba zelo dobro slišati. Glasbenik mora igrati dovolj tiho (to ne sme vplivati na tempo igranja), pevci pa morajo peti dovolj glasno.

Kje je zanka? Če pesem poznamo, besedilo razumemo tudi v primeru, ko ni dobro izgovorjeno. Možna rešitev: na vaji posnemimo petje (v isti obliki kot bo na odru, torej upoštevamo instrumentalno spremljavo, soliste …) in posnetek predvajajmo nekomu, ki pesmi ne pozna. Ta nam bo povedal, ali je besedilo razumel ali ne.

4.6 Koncentracija

Koncentracija vseh posameznikov v skupini je pomembna za to, da je nastop dober in natančno izveden od začetka do konca. Kondicijo za koncentracijo dobivamo z izkušnjami, zato je plesalce in predvsem glasbenike smiselno opozarjati, da so med vajami miselno zbrani. V nasprotnem primeru se lahko spremeni tempo izvajanja, pozabljajo se melodije in besedila, prehodi so površni …

5.1 Tonska vaja (akustična)

Fizična postavitev nastopajočih in izvajanje glasbe naj bosta točno takšni kot na nastopu. Mentor naj v sredini dvorane posluša, ali se sliši vse inštrumente. Če jih sliši, so nastopajoči tonsko pripravljeni na nastop, sicer je treba premakniti določene inštrumente bolj proti občinstvu in poskrbeti da so zvočnice (luknje na inštrumentu, skozi kateri v okolje prihaja največ zvoka) obrnjene proti občinstvu.

Na tonski vaji je treba preveriti tudi slišnost petja in pripraviti tudi končni priklon.

5.2 Uglaševanje inštrumentov

Pred nastopom je vse inštrumente razen inštrumentov s tipkami (vse vrste harmonik, klavir, orgle …) in melodična tolkala (ksilofoni, metalofoni …) treba uglasiti. To lahko naredimo »na uho«, kar zahteva veliko znanja in spretnosti, ali pa si pomagamo z napravo (uglaševalec ali po domače štimer) ali z aplikacijo na pametnem telefonu (angl. tuner, pogosto uporabljena aplikacija Pano tuner).

Postopek uglaševanja z napravo

Uglaševalec je treba umeriti: če imamo inštrument s tipkami, nam ta zaigra ton A1. Na uglaševalcu ali aplikaciji preverimo, ali je ta v zelenem območju, sicer moramo spremeniti nastavitev Concert A (in Hz) do te mere, da bo ton A v zelenem območju (po navadi se giblje med 440 in 444 Hz). Takrat je naprava umerjena za ta inštrument tudi za naslednjič.

_{Opomba: če v zasedbi nimamo inštrumenta s tipkami, uglaševalca ni treba umeriti.}

_{Izjema: če je edini inštrument s tipkami diatonična harmonika (frajtonarica), uglaševalca po navadi ni treba umeriti, saj le-ta zajema relativno širok intonančni pas.}

Na umerjeno napravo uglasimo inštrumente tako, da vsak posebej zaigra zveneči ton A1.

_{Opomba: to pomeni, da npr. vsa godala, brenkala, pihala (z izjemo klarineta) zaigrajo svoj ton A1, trobila in klarinet pa naj zaigrajo ton H1.}

Vsaki inštrument prilagodimo tako, da je v zelenem pasu na uglaševalcu (strunskim inštrumentom zategujemo ali popuščamo strune, trobilom in pihalom podaljšujemo ali skrajšujemo njihovo telo).

_{Opomba: kako ravnati z inštrumentom med uglaševanjem, po navadi vedo glasbeniki sami. Poskrbeti pa je treba samo za to, da so vsi inštrumenti poenoteni v svoji višini. Težava je v tem, da se uglašenost razlikuje med glasbenimi šolami, orkestri, zasedbami …}

5.3 Na oder »s pozitivo«

Glasbenikom, ki se odpravljajo na oder, damo pozitivno, spodbujajočo popotnico. Zadnja misel pred nastopom naj ne bo opozarjanje na spremembe. Za te je že prepozno. Tik pred nastopom poskusimo nastopajočim vliti samozavest in jih opogumiti.

• Trema

Mentor mora razumeti, da se nastopajoči spopadajo s tremo. Ta je za dober nastop zelo zdrava, saj omogoča spoštovanje odra in občinstva, obenem pa je pokazatelj, da nastopajočemu ni vseeno, kako se bo na odru predstavil.

Pomembno je tudi, da se naučimo tremo izkoristiti v svoje dobro, saj nočemo, da nas paralizira. Pot do tega pa je veliko odrskih izkušenj.

• Po nastopu pohvalite

Če so nastopajoči dali na odru vse od sebe, je po nastopu čas za pohvalo. Grajanje in negativna kritika sta na mestu samo, če nastopajoči odra niso vzeli resno.

• Zapišite si popravke

Vsak nastop je generalka za naslednjega, zato prepoznajmo razmere, ki jih lahko še izboljšamo. Da jih ne bi pozabili, si jih zapišemo, do naslednjega nastopa pa se še izboljšamo.