{"id":942,"date":"2023-02-13T20:14:47","date_gmt":"2023-02-13T20:14:47","guid":{"rendered":"https:\/\/folklorisce.si\/?page_id=942"},"modified":"2024-01-03T13:01:35","modified_gmt":"2024-01-03T13:01:35","slug":"o-plesni-kulturi-na-slovenskem-in-njenem-raziskovanju","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/folklorisce.si\/?page_id=942","title":{"rendered":"O PLESNI KULTURI NA SLOVENSKEM IN NJENEM RAZISKOVANJU"},"content":{"rendered":"

Pripravil: \u017diga Jerman<\/strong><\/p>\n

Etnokoreologija je podveda etnologije, ki se ukvarja s prou\u010devanjem plesa. V preteklosti se je etnokoreologija na Slovenskem usmerjala predvsem v prou\u010devanje plesov kmetov in delavcev, ki so sestavljali ve\u010dino prebivalstva. Za poimenovanje teh plesov se je uveljavil izraz ljudski plesi. Tak\u0161no poimenovanje je lahko nekoliko zavajajo\u010de, saj ozna\u010duje predvsem plese ni\u017ejega sloja, poudarja njihovo starost, anonimno avtorstvo itd. Plesov drugih dru\u017ebenih slojev pa z izrazom “ljudski ples” ne poimenujemo. Prav tako se z uporabo tega izraza ne upo\u0161teva pomena \u0161ole, plesnih mojstrov in plesnih u\u010diteljev, ki so imeli klju\u010dno vlogo pri razvoju ljudskih plesov. Izraz \u00bbljudski ples\u00ab pogosto napa\u010dno poudarja tudi starost nekega plesa, zato se danes v strokovni literaturi uporablja izraz plesna kultura ali kultura plesa in njegove izpeljanke (npr. plesna kultura kme\u010dkega prebivalstva, plesna kultura Dolenjske, plesna kultura 19. stoletja \u2026).[1]<\/a><\/p>\n

Dandanes so t. i. ljudski plesi le del plesov, ki so se v preteklosti plesali na Slovenskem. Predstavo o tem, kak\u0161ni naj bi bili, je ustvarjal tudi proces folklorizacije. Gre za proces zavestnega odrskega ustvarjanja, ki vsebuje bolj ali manj spremenjene oblike plesa iz preteklosti, najpogosteje v izvedbi folklornih skupin.<\/p>\n

Prve doslej znane omembe plesa na etni\u010dnem prostoru Slovencev segajo v srednji vek. Med letoma 1289 in 1299 je nem\u0161ki pesnik Seifried Helbling omenil ples ob dudah na Kranjskem v pesnitvi Mladi Lucidarius. Patriarh Bertrand je prepovedal mrtva\u0161ke plese in \u017ealne igre na sinodi v Ogleju (1338\u20131339). Ples in glasbo je med letoma 1485 in 1487 opisal na svojih potovanjih po Kranjskem, Koro\u0161kem in \u0160tajerskem tudi tajnik oglejskega patriarha Paolo Santonino. Podatke o plesu lahko zberemo tudi iz pravnih dokumentov: urbarjev (od za\u010detka 16. stol. naprej), policijskih redov (od 16. stol. naprej), plesnih uredb in plesnih redov (18. in 19. stol.). Eden od virov plesne kulture na slovenskem etni\u010dnem ozemlju je Slava vojvodine Kranjske, v kateri Janez Vajkard Valvasor opi\u0161e plese na Gorenjskem. Za 18. in 19. stoletje pa so pomemben vir informacij tudi razli\u010dni potopisi, ki so bili kot poro\u010dila s potovanj, v katerih se ob\u010dasno omenja tudi ples, v tistem \u010dasu zelo priljubljeni.[2]<\/a><\/p>\n

Skozi \u010das se \u0161tevilo virov o plesu pove\u010duje. Predvsem v 19. stoletju in kasneje lahko informacije o plesu dobimo tudi iz \u010dasopisnih \u010dlankov. Poleg razli\u010dnih vabil, oglasov in poro\u010dil o plesnih dogodkih so bile v tem obdobju v \u010dasopisih objavljene tudi prve raziskave in poro\u010dila, ki so jih opravili in napisali ljubiteljski raziskovalci raznih \u0161eg in navad, ki so opisovali tudi ples.<\/p>\n

Sistemati\u010dno zbiranje in urejanje se je za\u010delo leta 1934 z nastankom Folklornega in\u0161tituta, ki je predhodnik dana\u0161njega Glasbenonarodopisnega in\u0161tituta ZRC SAZU. Sprva je v njem deloval le France Marolt, po koncu druge svetovne vojne pa je dobil sodelavce. To so bili Marija \u0160u\u0161tar, Ton\u010dka Marolt, Mirko Ramov\u0161 in drugi.<\/p>\n

[1]<\/a> Katarina \u0160rimpf Vendramin (ur.), 2017: Priro\u010dnik za folklorno dejavnost<\/em>. Ljubljana: \u0160tudijski center JSKD, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, str. 11.<\/p>\n

[2]<\/a> \u0160rimpf Vendramin (ur.) 2017: 13.<\/p>\n

 <\/p>\n

France Marolt<\/h2>\n

France Marolt se je rodil 21. junija 1891 v Brdu pri Lukovici, umrl je 7. aprila 1951 v Ljubljani. \u017divel je v glasbeno nadarjeni dru\u017eini. Po prvi svetovni vojni in neuspelem \u0161tudiju v prvi polovici dvajsetih let 20. stoletja se je popolnoma posvetil glasbi, zborovstvu, kasneje tudi folklorni dejavnosti. Marolt je najve\u010dji uspeh dosegel z Akademskim pevskim zborom (dana\u0161nji APZ Tone Tom\u0161i\u010d), saj je uvedel nov na\u010din dela, zato je APZ postal najbolj\u0161i slovenski zbor tistega \u010dasa. Slovenska kulturna zgodovina, \u0161e posebej pa glasba in pesem, je bila zanj nekaj najvi\u0161jega: \u00bbSlovenska narodna pesem! V tebi so na\u0161e prvine za pastirja kot za Pre\u0161erna.\u00ab[1]<\/a> V dija\u0161kih letih, ki jih je Marolt pre\u017eivel v rev\u0161\u010dini, je na\u0161el na pode\u017eelju preproste ljudi in njihovo kulturo ter jim namenil svoje ustvarjalne in raziskovalne potenciale. Ko je Marolt spoznal Stanka Vurnika, je bila to zanj velika prelomnica, saj mu je Vurnik pomagal ustanoviti APZ. Ob zbiranju slovenskih ljudskih pesmi, kar je bila njuna prva akcija, pa je Marolt spoznal, kako se sistemati\u010dno zbira gradivo.[2]<\/a> Nadaljnje zbiranje in prou\u010devanje gradiv, sistematizacija, specializacija in centralizacija folklore na Slovenskem se je zgodilo leta 1934, ko je bil ustanovljen Folklorni in\u0161titut. Za\u010detki so bili skromni, vendar se je postopoma razvijal in v povojni Jugoslaviji postal zgled drugim in\u0161titutom na Balkanu. Marolt je opravljal raziskave tako pred letom 1934 kot tudi po ustanovitvi Folklornega in\u0161tituta, a je treba poudariti, da je naredil \u0161tevilne napake, od prikrivanja do preoblikovanja in celo potvarjanja gradiva, kar je bilo odkrito \u0161ele po njegovi smrti.<\/p>\n

Delo Franceta Marolta sta mo\u010dno zaznamovali obe svetovni vojni. V prvi svetovni vojni bi skoraj umrl. Ena od zanimivej\u0161ih anekdot pravi, da je bil na fronti mo\u010dno ranjen, zato so ga kar trije zdravniki razglasili za mrtvega. Ker je v \u010dasu njegove \u00bbsmrti\u00ab ofenziva \u0161e trajala, ga niso mogli takoj pokopati. Medtem se je Marolt prebudil in kasneje ve\u010dkrat pripovedoval, kako bi ga skoraj \u017eivega pokopali.[3]<\/a><\/p>\n

France Marolt se je do druge svetovne vojne ukvarjal predvsem z zborovskim petjem, ljudsko glasbo ter zbiranjem \u0161eg in navad, in sicer prete\u017eno z obmo\u010dja Koro\u0161ke in Bele krajine. Leta 1935 oz. 1936 je v strokovnih krogih objavil takrat precej pomembni razpravi: Slovenske narodoslovne \u0161tudije: Tri obredja iz Zilje<\/em> (prvi del) in Slovenske narodoslovne \u0161tudije: Tri obredja iz Bele krajine<\/em> (drugi del). V obeh razpravah se posve\u010da tudi plesu.<\/p>\n

Leta 1948 je ustanovil predhodnico Akademske folklorne skupine France Marolt, ki so jo sestavljali predvsem \u0161tudenti Univerze v Ljubljani. Prve koreografije, ki so jih plesalci pri skupini odrsko uprizorili, so bili plesi iz Ziljske doline in Bele krajine.[4]<\/a> Sicer je Marolt samo idejno vodil skupino, medtem ko sta vaje vodili njegova \u017eena Ton\u010dka Marolt in njena sestra Marija \u0160u\u0161tar. Maroltova \u017eelja je bila tudi vzpostaviti program za sistemati\u010dno pou\u010devanje in raziskovanje plesa na takratni univerzi, saj je tako \u017eelel dose\u010di, da bi Akademska folklorna skupina postala profesionalna. Njegovi na\u010drti se nikoli niso uresni\u010dili.<\/p>\n

France Marolt je \u017eivel dinami\u010dno \u017eivljenje, v katerem ga je vodila njegova strast do ljudske kulture, ki jo je raziskoval in jo (po)ustvarjal. S svojim delom je do\u017eivel mednarodno slavo \u017ee pred smrtjo.<\/p>\n

Ton\u010dka Marolt<\/h2>\n

[5]<\/a><\/p>\n

Antonija \u2013 (Ton\u010dka) Marolt se je rodila 10. januarja 1894 v Okrogu pri \u0160pitali\u010du, umrla je 7. maja 1988 v Ljubljani. Po kon\u010danem u\u010ditelji\u0161\u010du leta 1913 je za\u010dela pou\u010devati, hkrati pa je obiskovala glasbeni konservatorij v Ljubljani. Nastopala je v ljubljanski Operi (1918\u20131921) in do leta 1924 v mariborskem gledali\u0161\u010du. Med bivanjem na Dunaju se je dodatno pevsko izpopolnjevala. Z bodo\u010dim mo\u017eem Francetom Maroltom ju je seznanila skupna prijateljica. Poro\u010dila sta se leta 1935, za takratne razmere v razmeroma poznih letih (on pri 44, ona pri 41 letih), nato se je Ton\u010dka Marolt po zgledu mo\u017ea usmerila v raziskovanje predvsem plesne in glasbene kulture na Slovenskem ter tudi sama za\u010dela delati na takratnem Folklornem in\u0161titutu. S svojim terenskim delom je naredila kar 2000 terenskih zapisov. Za potrebe raziskovalnega dela je razvila tudi svoj na\u010din zapisovanja plesa. Takrat je \u0161lo za prvo izvirno slovensko plesno pisavo, t. i. plesopis, ki se v \u0161ir\u0161i rabi nikoli ni uveljavila. Kmalu po vojni se je za\u010dela tudi na Slovenskem uveljavljati mednarodna standardizirana plesna notacija, imenovana labanotacija oz. kinetografija.<\/p>\n

Od leta 1948 je bila vodja glasbe pri Akademski folklorni skupini, ki se je po smrti Franceta Marolta poimenovala po njem. Pri Akademski folklorni skupini France Marolt (v nadaljevanju AFS France Marolt) je vzgojila generacijo tambura\u0161ev in do leta 1974 opravljala delo glasbene korepetitorke. Prav tako je delovala v Folklorni skupini Tine Ro\u017eanc ter v folklornih skupinah v Gorjah, na Bledu in drugod. Skoraj vse \u017eivljenje je Ton\u010dka Marolt delala na podro\u010dju folklorne dejavnosti: vodila vaje, hodila na turneje, pripravljala glasbene priredbe in za razli\u010dne folklorne skupine delala nove koreografije.<\/p>\n

Marija \u0160u\u0161tar<\/h2>\n

Marija \u0160u\u0161tar je bila mlaj\u0161a sestra Ton\u010dke Marolt. Rodila se je leta 1904 v \u0160pitali\u010du pri Kamniku, umrla je leta 1988 v Ljubljani. Iz\u0161olala se je za u\u010diteljico, prvo slu\u017ebo je dobila v Lovrencu na Dravskem polju. \u017de med drugo svetovno vojno je delala na Folklornem in\u0161titutu. Po koncu vojne se je zaposlila kot vodja oddelka za raziskavo ljudskih plesov. Izdala je ve\u010d zbirk plesov: Slovenski ljudski plesi Primorske<\/em>, Slovenski ljudski plesi Prekmurja<\/em> in Slovenski ljudski plesi Koro\u0161ke<\/em>. Bila je tudi plesna vodja Akademske folklorne skupine France Marolt, za katero je postavila ve\u010d koreografij. Delala je tudi z drugimi folklornimi skupinami po Sloveniji.[6]<\/a><\/p>\n

Mirko Ramov\u0161<\/h2>\n

[7]<\/a><\/p>\n

Mirko Ramov\u0161 se je rodil 5. oktobra 1935 na Je\u017eici, po kon\u010dani gimnaziji je leta 1960 diplomiral na Filozofski fakulteti na oddelku za slavistiko. V \u010dasu \u0161tudija se je pridru\u017eil Akademski folklorni skupini France Marolt. Sprva je bil plesalec, nato pomo\u010dnik Marije \u0160u\u0161tar, nato pa je leta 1965 prevzel mesto umetni\u0161kega vodje, ki ga je obdr\u017eal do leta 2010. S skupino France Marolt je tudi najbolj povezan, saj je za njo pripravil kar 37 postavitev, skupno s preostalimi skupinami je avtor 85 postavitev.[8]<\/a> France Marolt je postavil temelje slovenske etnokoreologije, ki sta jim sledili sestri Ton\u010dka Marolt in Marija \u0160u\u0161tar, Ramov\u0161 pa je vedo razvijal. Ker je pisal samo v sloven\u0161\u010dini, so bili tuji strokovnjaki prikraj\u0161ani za njegove izsledke. Ramov\u0161 se je posve\u010dal predvsem strukturi plesa in njegovi tipologiji, manj pa se je pri raziskovanju plesne kulture osredoto\u010dal na antropolo\u0161ke raziskovalne pristope.<\/p>\n

Po upokojitvi Marije \u0160u\u0161tar je leta 1966 na Glasbenonarodopisnem in\u0161titutu zasedel njeno mesto na oddelku za ljudske plese. \u010ceprav se je leta 2003 upokojil, je z in\u0161titutom ostajal v stiku. V \u0161estdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je bil najdejavnej\u0161i na podro\u010dju raziskovanja ljudskih plesov, kar se ka\u017ee tudi v arhivu in\u0161tituta, saj je ve\u010dina zapisov njegovih. Na terenu zbrano in rekonstruirano gradivo je redno objavljal. Tako je nastala zbirka Polka je ukazana: plesno izro\u010dilo na Slovenskem<\/em>, v kateri je zajel vse etni\u010dno podro\u010dje Slovencev.[9]<\/a> Prav tako se je zavedal mo\u010di radija in televizije, saj je pogosto pomagal pripraviti oddaje, vodil je folklorne seminarje in izobra\u017eevanja ter sodeloval s \u0161tevilnimi folklornimi skupinami doma in v tujini. Za svoje umetni\u0161ko in raziskovalno delo je prejel ve\u010d nagrad, med drugimi \u010dastni znak svobode Republike Slovenije in zlato plaketo JSKD za \u017eivljenjsko delo.<\/p>\n

Rebeka Kunej<\/h2>\n

Rebeka Kunej je znanstvena sodelavka na Glasbenonarodopisnem in\u0161titutu ter docentka za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s plesom, etnokoreologijo in folklornimi skupinami. Po diplomi leta 2001 se je zaposlila v Glasbenonarodopisnem in\u0161titutu, na \u00a0Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, leta 2004 je postala magistrica znanosti, leta 2007 pa doktorica znanosti. Kot raziskovalka je na GNI zamenjala Mirka Ramov\u0161a in nadaljuje njegovo delo. Je soustanoviteljica dru\u0161tva Folk Slovenija in aktivna \u010dlanica mednarodnih strokovnih komisij in uredni\u0161kih odborov.<\/p>\n

V raziskovalnem delu se je posve\u010dala prou\u010devanju \u0161tajeri\u0161a in leta 2012 izdala monografijo \u0160tajeri\u0161: podoba in kontekst slovenskega ljudskega plesa<\/em>. Kasneje je obravnavala vpra\u0161anje folklorizma in pomen folklornih skupin v kontekstu razvoja plesne kulture na Slovenskem. Z mo\u017eem Dragom Kunejem sta raziskovala tudi zgodnej\u0161e izdaje gramofonskih plo\u0161\u010d in s tem povezano glasbo.<\/p>\n

Toma\u017e Simetinger<\/strong><\/p>\n

Toma\u017e Simetinger je eden najbolj priznanih in uspe\u0161nih koreografov slovenskih folklornih skupin. Je plesni pedagog, ki se ukvarja z etnolo\u0161kim in kulturnoantropolo\u0161kim prou\u010devanjem plesne kulture v \u0161ir\u0161em slovenskem in vzhodnoalpskem prostoru. V doktorski disertaciji se je ukvarjal s histori\u010dno antropolo\u0161ko analizo plesne kulture na Koro\u0161kem.<\/p>\n

Prvi\u010d se je folklorni skupini priklju\u010dil v doma\u010di \u010crni na Koro\u0161kem, kasneje je postal \u010dlan Akademske folklorne skupine France Marolt ter bil med letoma 2010 in 2016 njen umetni\u0161ki vodja. V tem \u010dasu je razvil novo vizijo folklorne dejavnosti na Slovenskem. Z Javnim skladom Republike Slovenije je implementiral nove smernice delovanja dejavnosti, s katerimi se je odmaknil od starej\u0161ih konceptov razumevanja plesa in nesnovne dedi\u0161\u010dine. Ob novih teoreti\u010dnih etnolo\u0161kih spoznanjih in izsledkih terenskih raziskav je folklorno dejavnost dosledno razumel kot uprizoritveno dejavnost in se s tem oddaljil od razumevanja skupin, ki naj bi s svojo plesno produkcijo igrale vlogo muzeja oz. gledali\u0161\u010da zgodovine. Pri tem je zagovarjal stali\u0161\u010de vrednotenja programov folklornih skupin izklju\u010dno po na\u010delih kakovosti.<\/p>\n

Simetinger sodeluje z ve\u010d skupinami tako doma kot v zamejstvu in tujini. Je koreograf z najve\u010djim opusom koreografij za plesne in folklorne skupine, saj jih \u0161teje ve\u010d kot sto. K temu je treba pri\u0161teti tudi avtorstvo ve\u010d samostojnih celove\u010dernih plesnih predstav. Bil je tudi pobudnik in vodja projekta Plesni inkubator, pri katerem se je izobra\u017eevalo mlade koreografe. Danes predava novim strokovnim spremljevalcem pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti. O plesni kulturi predava na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in kot gostujo\u010di predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.<\/p>\n

Toma\u017e Simetinger je bil pobudnik in glavni avtor prvega priro\u010dnika, ki sistemsko podaja znanje za vodje folklornih skupin, plesne pedagoge in koreografe, tj. Priro\u010dnik za folklorno dejavnost<\/em>. Poleg tega je izdal \u0161e ve\u010d drugih obse\u017enej\u0161ih monografij: Plesna kultura na Koro\u0161kem: Me\u017ei\u0161ka dolina<\/em>, Plesna kulturna na Koro\u0161kem: Podjuna, Ro\u017e, Ziljska dolina in Kanalska dolina<\/em>. Prou\u010deval je starej\u0161e modele plesne kulture v Evropi in izdal monografijo Zvezdne poti in plesne sledi: od Platona do romarskega vrtca<\/em>. Posve\u010dal se je tudi prou\u010devanju mask in objavil celostno \u0161tudijo Ponikovske ma\u010dkare<\/em>.<\/p>\n

Za svoje delo je bil ve\u010dkrat nagrajen, prejel je zlati znak Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.<\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Plesni vodje in koreografi<\/h1>\n

Vasja Samec<\/h2>\n

[10]<\/a><\/p>\n

Vasja Samec je koreograf, ki se ga najbolj povezuje z Akademsko folklorno skupino \u0160tudent, katere umetni\u0161ki vodja je bil kar 40 let. Poleg delovanja pri omenjeni skupini je sodeloval s \u0161tevilnimi folklornimi skupinami tako na Slovenskem kot v tujini. V svojem koreografskem opusu je razvil svojstven slog in plesno govorico, ki jo razumemo kot igrivo in izpovedno. Danes so njegove koreografije AFS \u0160tudent pri ob\u010dinstvu \u0161e posebej priljubljene. Med njimi so: G\u00fcri Benko<\/em>, Rabolj in Vesnik<\/em>, Zima v Rate\u010dah<\/em> in druge.<\/p>\n

Svojo plesno pedago\u0161ko in koreografsko pot je za\u010del leta 1972, ko je opravil za\u010detni seminar za vodje folklornih skupin, potem pa je svoje znanje nadgrajeval na izobra\u017eevanjih in seminarjih. Tudi sam je bil ve\u010dkrat v vlogi plesnega u\u010ditelja.<\/p>\n

Vrsto let je z umetni\u0161kimi usmerjanji temeljno zaznamoval tudi Festival Lent. Tudi z njegovo pomo\u010djo se je ta folklorni festival mo\u010dno \u00a0povezal z mednarodnim plesnim podro\u010djem. Za \u017eivljenjsko delo je prejel zlato plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.<\/p>\n

Iko Otrin<\/h2>\n

[11]<\/a><\/p>\n

Iko Otrin se je rodil 25. januarja 1931 v Zemunu (Srbija), umrl je 28. julija 2011 v Ljubljani. \u00a0Poleg srednje \u0161ole je obiskoval \u0161e baletno \u0161olo in pri 19. letih postal \u010dlan baletnega ansambla SNG Maribor. Po \u0161tirih letih nastopanja je postal plesni pedagog in za\u010del pou\u010devati na Srednji glasbeni in baletni \u0161oli Ljubljana.<\/p>\n

Otrin je z Marijo Makarovi\u010d raziskoval plesno kulturo in v delu Narodopisna podoba Meng\u0161a in okolice <\/em>leta 1958 objavil gradivo o plesni kulturi na obmo\u010dju, omenjenem v naslovu. \u010ceprav se je Otrin v veliki meri posve\u010dal pisanju in delu na podro\u010dju baleta, je izdal tudi nekaj prispevkov na temo folklorne dejavnosti in plesne kulture na Slovenskem. Omenimo lahko njegov priro\u010dnik za razvijanje plesnosti: La la bum: plesna abeceda za za\u010detnike<\/em>. Nekajkrat je predaval tudi na kongresih folkloristov Jugoslavije.[12]<\/a><\/p>\n

Kot koreograf je delal predvsem z Akademsko folklorno skupino \u0160tudent in Otro\u0161ko folklorno skupino Krog iz Maribora. Imel je specifi\u010den slog koreografiranja, ki v dolo\u010denih \u010dasovnih obdobjih med drugimi slovenskimi koreografi ni bil vedno sprejet. Danes veljajo njegove koreografije za bolj priljubljene in tehni\u010dno razmeroma zahtevne.<\/p>\n

Ne\u017eka Lubej<\/h2>\n

[13]<\/a><\/p>\n

Ne\u017eka Lubej se je rodila 18. januarja 1944 v Zabovci. Od otro\u0161tva naprej je bila obkro\u017eena s folklorno dejavnostjo. Sprva je bila plesalka, po kon\u010danem u\u010ditelji\u0161\u010du je postala nositeljica folklornega kro\u017eka oz. folklorne skupine na osnovni \u0161oli. Najdlje se je ukvarjala z otro\u0161ko folklorno skupino na O\u0160 Pre\u017eihovega Voranca Maribor, vodila jo je ve\u010d kot 20 let.<\/p>\n

S svojim delom je Ne\u017eka Lubej pomembno vplivala na razvoj folklorne dejavnosti za otroke, saj je v otro\u0161ko koreografijo za\u010dela vklju\u010devati otro\u0161ke igre, iz\u0161tevanke, zbadljivke itd. ter se tako mo\u010dno pribli\u017eala na\u010delom plesnega gledali\u0161\u010da za otroke. Njen pristop je bil otroka \u010dim bolj seznaniti s plesom, ritmom, njegovim telesom in do\u017eivetostjo izvedbe. S tak\u0161nimi na\u010deli delovanja je pristopala k pou\u010devanju vodij otro\u0161kih folklornih skupin, vodenju seminarjev in plesnih taborov.<\/p>\n

Lubej je bila zelo aktivna na podro\u010dju folklorne dejavnosti, najbolj jo odlikuje njeno delovanje z otro\u0161kimi skupinami. Poleg ve\u010d razli\u010dnih prispevkov, ki jih je napisala s podro\u010dja folklorne dejavnosti in objavila v glasilu Folklornik, je treba posebej omeniti njen priro\u010dnik za otro\u0161ke folklorne skupine Pikapolonica, hvala za zlato kolo.<\/em>[14]<\/a> Z Nino Novak in Mojco Kmetec pa je leta 2021 izdala \u0161e Priro\u010dnik za otro\u0161ko ljudsko izro\u010dilo v \u0161oli: Sija Bija, kam pa gre?<\/em>.<\/p>\n

Sa\u0161a Megli\u010d<\/h2>\n

[15]<\/a><\/p>\n

Sa\u0161a Megli\u010d je predsednica in umetni\u0161ka vodja Mladinske folklorne skupine Karavanke iz Tr\u017ei\u010da. Od leta 2002 vodi tudi Otro\u0161ko folklorno skupino Karavanke, ki jo je v zadnjih letih pripeljala na zavidljivo raven. V letih 2016\u20132018 je bila na dr\u017eavnem tekmovanju otro\u0161kih folklornih skupin nagrajena z najvi\u0161jim priznanjem, tj. s priznanje s pohvalo za najbolj\u0161i program v celoti. Njena otro\u0161ka folklorna skupina je prva, ki ji je uspelo prejeti tak\u0161no priznanje.<\/p>\n

Sa\u0161a Megli\u010d je predavateljica na seminarjih in izobra\u017eevanjih. Pri svojem pedago\u0161kem delu se je posve\u010dala predvsem metodiki pou\u010devanja plesa in v soavtorstvu z Bojanom Knificem izdala knjigo Metodi\u010dno u\u010denje val\u010dka in polke: plesno izro\u010dilo na Slovenskem (2017)<\/em>. Knji\u017eica z zgo\u0161\u010denko vsebuje napotke, kako se postopoma nau\u010diti dolo\u010dene zvrsti plesa in utrditi plesne prvine.[16]<\/a> Ves \u010das se ukvarja tudi z aktivnostmi, kako pribli\u017eati ljudsko izro\u010dilo \u010dim ve\u010d ljudem. Tako je pod njenim vodstvom nastala dru\u017eabna igra Etno skrinca<\/em>, ki na zabaven na\u010din izobra\u017euje o kulturni dedi\u0161\u010dini.<\/p>\n

Mirjam \u0160trukelj<\/h2>\n

Vzgojiteljica pred\u0161olskih otrok Mirjam \u0160trukelj se je rodila v Postojni leta 1959. Njena poklicna pot jo tesno povezuje z otroki. Z njimi je posebej povezana tudi zaradi razli\u010dnih oblik ljudskega izro\u010dila, saj ga z najmlaj\u0161imi poustvarja na razli\u010dne na\u010dine. Vodi Otro\u0161ko folklorno skupino Kamen\u010dki in Otro\u0161ko folklorno skupino Mularija z Borja\u010da. Sama je plesalka se\u017eanske folklorne skupine.[17]<\/a> Poleg pedago\u0161kega dela se je posve\u010dala tudi razli\u010dnim objavam plesnega izro\u010dila in slovstvene folklore. Tako je nastalo njeno avtorsko delo Kamen\u010dki: pesmice, igrice in pravce s Krasa, z Brkinov in Vipavskega<\/em>, ki je posve\u010deno predvsem poustvarjalcem t. i. otro\u0161kega ljudskega izro\u010dila Primorske.<\/p>\n

Neva in Mile Trampu\u0161<\/h2>\n

Neva Trampu\u0161 je rojena leta 1942 v Mer\u010dah pri Se\u017eani. Vrsto let je bila \u010dlanica Akademske folklorne skupine France Marolt, v kateri je spoznala tudi kasnej\u0161ega mo\u017ea Mileta Trampu\u0161a (1940\u20132012).<\/p>\n

Neva Trampu\u0161 je bila vse \u017eivljenje tudi poklicno mo\u010dno povezana s kulturo, pri tem pa je bila posebej dejavna na podro\u010dju folklorne dejavnosti. V Velenju sta skupaj z mo\u017eem leta 1971 ustanovila \u0160ale\u0161ko folklorno skupino Koleda. Kasneje je delovala tudi v Folklorni skupini SOK (Skupina osivelih kolednikov). Neva Trampu\u0161 je avtorica vrste koreografij, za katere je glasbo priredil Mile Trampu\u0161. Danes deluje tudi na podro\u010dju folklorne dejavnosti manj\u0161inskih etni\u010dnih skupnosti, saj je dejavna v Kulturnem dru\u0161tvu Med\u017eimurje Velenje.<\/p>\n

Vrsto let je opravljala vlogo strokovne spremljevalke na podro\u010dju folklorne dejavnosti odraslih folklornih skupin in skupin manj\u0161inskih etni\u010dnih skupnosti.[18]<\/a> Ve\u010dkrat je delovala tudi kot plesna pedagoginja na seminarjih, taborih in izobra\u017eevanjih. Za svoje delo je leta 2013 prejela red za zasluge Republike Slovenije.<\/p>\n

Branka Mo\u0161kon<\/h2>\n

Branka Mo\u0161kon je rojena leta 1948 v \u010crnomlju. S folklorno dejavnostjo je bila obkro\u017eena od otro\u0161tva, saj je \u017ee takrat sodelovala v metli\u0161ki folklorni skupini in tambura\u0161kem orkestru. Med \u0161tudijem je bila \u010dlanica Akademske folklorne skupine France Marolt. Leta 1975 je bila pobudnica za ustanovitev dana\u0161nje Folklorne skupine Kres in od takrat je njena strokovna vodja. Deluje tudi pri drugih dolenjskih skupinah in na folklornih seminarjih.[19]<\/a> Vrsto let je bila strokovna spremljevalka pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti in velikokrat pomagala folklornim skupinam, ki delujejo zunaj meja Republike Slovenije. Za svoje delo je leta 2017 prejela srebrno plaketo JSKD za dolgotrajno delo na podro\u010dju folklorne dejavnosti.<\/p>\n

Bruno Ravnikar<\/h2>\n

Bruno Ravnikar je leta 1930 v Ljubljani rojeni fizik, ki je deloval na podro\u010dju akustike. Predaval je na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ustanovil je Folklorno skupino Emona iz Ljubljane. Leta 1969 je bil med ustanovnimi \u010dlani Mednarodnega sveta za organizacijo folklornih festivalov (CIOFF), v katerem je dejaven \u0161e danes. Raziskoval je na terenu in zapisal okrog 300 razli\u010dnih plesov tako iz Slovenije kot \u0161ir\u0161ega jugoslovanskega prostora.[20]<\/a> V glasilu Folklornik je objavljal etnokoreolo\u0161ko gradivo iz Kamni\u0161ke Bistrice in z Blok, poleg tega pa je izdal \u0161e ve\u010d muzikolo\u0161kih razprav.<\/p>\n

Temeljno je zaznamoval razvoj folklorne dejavnosti na Slovenskem s predavanji o kinetografiji. Leta 1980 je izdal delo Kinetografija<\/em>, kasneje pa \u0161e sistemati\u010dno zasnovan u\u010dbenik za u\u010denje labanotacije z naslovom Kinetografija, ples in gib<\/em>. V naboru njegovih objav, ki so zaznamovane s prepletanjem tehni\u010dnih in humanisti\u010dnih znanosti, omenimo \u0161e Koreografijo ljudskega plesa<\/em> in Osnove glasbene akustike in informatike<\/em>.<\/p>\n

Za svoje delo in zasluge je prejel \u010dastni zank svobode Republike Slovenije.<\/p>\n

[1]<\/a> Arhiv Glasbenonarodopisnega in\u0161tituta ZRC SAZU, zapu\u0161\u010dina Franceta Marolta, mapa 27.<\/p>\n

[2]<\/a> Arhiv GNI, mapa 27.<\/p>\n

[3]<\/a> \u017diga Jerman, 2022: France Marolt in njegov odnos do slovenske kulture, magistrska naloga<\/em>, Ljubljana: Filozofska fakulteta UL, str. 30\u201337.<\/p>\n

[4]<\/a> Zmaga Kumer, 1991: France Marolt (1891\u20131951): (ob stoletnici rojstva slovenskega etnomuzikologa), Traditiones<\/em> 20, str. 9\u201328.<\/p>\n

[5]<\/a> Janez Stare in Jure Pesko: Slovenski grobovi, Ton\u010dka Marolt<\/em> (https:\/\/www.najdigrob.si\/slovenski-grobovi\/79\/toncka-marolt<\/a>; dostopno 17. 10. 2022).<\/p>\n

[6]<\/a> Ton\u010dka Stanonik in Lan Brenk (ur.), 2008: Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga,<\/p>\n

[7]<\/a> Ingrid Mager: Intervju z Mirkom Ramov\u0161em: V lesenih coklah so delali in tudi plesali, Dnevnik<\/em>, 10. 11. 2015 (https:\/\/www.dnevnik.si\/1042723935<\/a>; dostopno 18. 10. 2022).<\/p>\n

[8]<\/a> Podatki so iz leta 2008.<\/p>\n

Ve\u010d v: Bojan Knific, 2008: Zlata plaketa javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Mirku Ramov\u0161u, Glasnik Slovenskega etnolo\u0161kega dru\u0161tva<\/em> 48\/1\u20132, str. 82\u201383.<\/p>\n

Ve\u010d tudi v: Bojan Knific, 2015: Mirko Ramov\u0161 \u2013 znanstvenik med ljubitelji, Traditiones<\/em> 44\/2, str. 25\u201350.<\/p>\n

[9]<\/a> Rebeka Kunej, 2015: Etnokoreolo\u0161ke poti Mirka Ramov\u0161a, Traditiones<\/em> 44\/2, str. 7\u201323.
\nKnific 2015: 38.<\/p>\n

[10]<\/a> Ingrid Mager: Vasja Samec, skrbnik slovenskega plesnega izro\u010dila: Enkrat folklorist, vedno folklorist! To je ljubezen, Dnevnik<\/em>, 6. 2. 2019 (https:\/\/www.dnevnik.si\/1042861411<\/a>; dostopno 19. 10. 2022).<\/p>\n

[11]<\/a> Da\u0161a Zobec, 2020: Otrin, Iko (1931\u20132011), Obrazi slovenskih pokrajin<\/em> (https:\/\/www.obrazislovenskihpokrajin.si\/oseba\/otrin-iko\/<\/a>; dostopno 18. 10. 2022).<\/p>\n

[12]<\/a> Zobec 2020.<\/p>\n

[13]<\/a> Mojca Zavec Mlakar, 2020: Lubej (roj. Bra\u010di\u010d), Ne\u017eka (1944\u2013), Obrazi slovenskih pokrajin<\/em> (https:\/\/www.obrazislovenskihpokrajin.si\/oseba\/lubej-roj-bracic-nezka\/<\/a>; dostopno 19. 10. 2022).<\/p>\n

[14]<\/a> Zavec Mlakar 2020.<\/p>\n

[15]<\/a> Vir: Kulturno dru\u0161tvo Folklorna skupina Karavanke (http:\/\/www.fs-karavanke.si\/o-nas\/vodstvo.php<\/a>).<\/p>\n

[16]<\/a> Zveza kulturnih organizacij Tr\u017ei\u010d, Sa\u0161a Megli\u010d, dobitnica Maroltove listine<\/em> (https:\/\/www.zkotrzic.si\/sasa-meglic-dobitnica-maroltove-listine\/<\/a>; dostopno 19. 10. 2022).<\/p>\n

[17]<\/a> Vzgojiteljica, Mirjam \u0160trukelj, voditeljica OFS Kamen\u010dki<\/em> (http:\/\/www.vzgojiteljica.si\/clanki\/375-mirjam-strukelj-voditeljica-ofs-kamencki<\/a>; dostopno 19. 10. 2022).<\/p>\n

[18]<\/a> Andrej Ko\u0161i\u010d, 2012: Mile Trampu\u0161 (1940\u20132012), Kulturno in etnomuzikolo\u0161ko dru\u0161tvo Folk Slovenija<\/em>, (https:\/\/www.folkslovenija.org\/aktualno\/mile-trampus-1940-2012<\/a>; dostopno 19. 10. 2022).<\/p>\n

Ve\u010d avtorjev: Trampu\u0161, Neva, \u0160ale\u0161ki biografski leksikon<\/em>(http:\/\/saleskibiografskileksikon.si\/index.php?action=view&tag=679<\/a>; dostopno 19. 10. 2022).<\/p>\n

[19]<\/a> Darja Peperko Golob, 2020: Mo\u0161kon (roj. \u017dupani\u010d), Branka (1948\u2013), Obrazi slovenskih pokrajin<\/em> (https:\/\/www.obrazislovenskihpokrajin.si\/oseba\/moskon-branka\/<\/a>; dostopno 19. 10. 2022).<\/p>\n

[20]<\/a> Javornik Marjan (ur.) in drugi, 1996: Ravnikar, Bruno, Enciklopedija Slovenije<\/em>, 10. zvezek, Ljubljana: Mladinska knjiga.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pripravil: \u017diga Jerman Etnokoreologija je podveda etnologije, ki se ukvarja s prou\u010devanjem plesa. V preteklosti se je etnokoreologija na Slovenskem […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"footnotes":""},"class_list":["post-942","page","type-page","status-publish","hentry"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/folklorisce.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/942","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/folklorisce.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/folklorisce.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/folklorisce.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/folklorisce.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=942"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/folklorisce.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/942\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":943,"href":"https:\/\/folklorisce.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/942\/revisions\/943"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/folklorisce.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=942"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}